Tresla se je gora, rodila se je miš – bi lahko povzeli francoske volitve. Kandidatka skrajno desne Nacionalne fronte Marie Le Pen je namreč obljubljala bistvene spremembe v politiki, pri čemer se je javnost najbolj bala zavzemanja za odcepitev Francije iz EU in s tem dodatne destabilizacije Evrope po brexitu. Čeprav so ankete že dalj časa kazale na gladko zmago zmernejšega levosredinskega kandidata Macrona, je javnost zaradi presenetljive zmage Trumpa v ZDA in nepričakovanega izstopa Velike Britanije iz EU na ankete gledala z nekoliko skepse. A Macrona, ki je gladko zmagal s približno 66 odstotki glasov, čaka nov boj, saj si mora zagotoviti večino v parlamentu. Brez nje bo namreč Macron zgolj simbolna figura brez prave moči, saj je parlament tisti, v katerem se sprejemajo zakoni in fiskalni ukrepi. Kljub temu ne bi smel imeti težav pri zagotovitvi večine v parlamentu.
A zmaga Macrona ni pomembna le zaradi simboličnega udarca skrajnim populističnim evropskim strankam, temveč si z njegovo zmago lahko obetamo tudi implementacijo nekaterih nujno potrebnih gospodarskih reform, za katere francoska politika ni imela posluha že vsaj zadnjih 40 let. Če gre verjeti predvolilnim obljubam, bo novoizvoljeni predsednik znižal trenutno zelo visoke davke, zmanjšal javno porabo ter odpravil administrativne ovire pri poslovanju družb. Če mu s takim programom uspe prepričati tudi parlament, lahko pričakujemo zagon pri okrevanju francoskega gospodarstva.
Razloge za poraz skrajnih populističnih strank v evropskih državah lahko najdemo tudi v postopnem gospodarskem okrevanju evrskega območja. V prvem četrtletju so namreč članice evrskega območja zabeležile 0,5-odstotno rast bruto družbenega proizvoda (BDP), kar na letni ravni znaša 1,7 odstotka. Tudi proizvodna aktivnost evrskega območja v zadnjem času vztrajno narašča in je trenutno na najvišji ravni od leta 2011. Navkljub porazu skrajnih strank na Nizozemskem in v Franciji pa nadaljnje gospodarsko okrevanje Evrope še naprej najbolj ogrožajo politična tveganja. Oči javnosti se bodo kmalu ozrle proti Italiji, kjer po odstopu premierja Mattea Renzija obstaja precejšnja politična negotovost.
Spodbudne gospodarske novice pa še naprej prihajajo tudi iz ZDA. Aprila je stopnja brezposelnosti nepričakovano upadla na 4,4 odstotka in je na najnižji ravni od sredine leta 2007. Nižje od pričakovanj je tudi število novih prošenj za nadomestilo za brezposelnost, aprila pa je bilo v gospodarstvu ustvarjenih 211.000 novih delovnih mest, kar je precej več od marčevskih 79.000. Čeprav je trenutna raven plač v ZDA še nekoliko pod pričakovanji, pa se kupna moč ameriškega potrošnika povečuje predvsem na račun rasti cen stanovanj in rasti tečajev delnic na ameriški borzi, ki so praktično na rekordni ravni. Povečujejo se tudi inflacijski pritiski, zaradi česar se je verjetnost dviga ključne obrestne mere na junijskem srečanju Ameriške centralne banke (Fed) znatno povečala.
Cene nafte so pretekli teden upadle pod 47 dolarjev na sodček, kar predstavlja 15-odstotni upad od začetka leta in najnižjo ceno v zadnjih devetih mesecih. ZDA so namreč od lanskega poletja povečale produkcijo tekočega zlata za približno 10 odstotkov, ki je trenutno na najvišji ravni od avgusta 2015. Dodatno so na cene vplivale tudi špekulacije, da se državam članicam OPEC ter Rusiji ne bo uspelo dogovoriti o podaljšanju trenutnega ukrepa, ki omejuje količino načrpane nafte. Rusija namreč še vedno ni dala zagotovil, da bo soglašala s podaljšanjem dogovora, problemi so pa tudi znotraj samega OPEC, saj imajo mnoge države resne ekonomske in politične težave, ki jih poskušajo rešiti z večjo prodajo nafte. Ena izmed takih držav je na primer Libija, ki ji je po boju z oboroženimi uporniki končno uspelo usposobiti eno večjih črpališč nafte v državi in bi rada ponovno obudila najpomembnejšo industrijo države.
