Pečečnik si je zamislil, občina pa je to seveda požegnala, da bi ob tem nogometno igrišče spustili za dve nadstropji, pod njim pa še v treh nadstropjih zgradili trgovsko središče, dvorani za borilne športe in tako imenovane miselne športe, strelišče in parkirišča. Praktično celotno območje med Dunajsko cesto, Koroško ulico, Samovo ulico in Vodovodno cesto bi poglobili za okoli dvajset metrov, tako da bi lahko pod zemljo ob vsem zabavno-trgovskem programu spravili še dobrih 1800 avtomobilov, kar je celo več, kot jih gre v parkirno hišo ob Cityparku. Še ena klofuta prizadevanjem za trajnostno mobilnost in javni promet.
To pa je šele začetek. Na vogalu Samove ulice in Vodovodne ceste bi zgradili 72-metrsko stolpnico, kjer naj bi bili hotel, športna klinika, gostilne, plezalna dvorana in prostori za fitnes. V vrhnjih dveh nadstropjih stolpnice bi za dobro mero – kako predvidljivo – uredili še dve luksuzni stanovanji. Na zelenico med stadionom in Fondovimi hišami bi postavili tri velike štirinadstropne poslovne vile, ki naj bi jih uporabljali Olimpijski komite Slovenije in panožne športne zveze. Ravno ta zelenica, ki jo je v skupni projekt s Pečečnikom vložila ljubljanska občina, je zanetila spor z bližnjimi lastniki Fondovih blokov. Na sodišče so vložili predlog za določitev pripadajočega zemljišča k njihovim stavbam, saj so prepričani, da zelenica pripada njihovim blokom. Medtem sistematično vlagajo pritožbe zoper vsako soglasje, ki ga potrebuje Pečečnik, kar je pripeljalo do tega, da po skoraj desetih letih ni mogel zaprositi niti še za gradbeno dovoljenje.
Seveda je počasnost agencije za okolje in ministrstva za okolje in prostor pri presoji tega projekta pod vsako kritiko, a Pečečnik v tej zgodbi ni nič manjša žrtev sistema, kot so stanovalci Fondovih blokov. Oboji upravičeno zasledujejo svoje interese. Pečečnik ni dobrotnik, ki se je odločil rešiti Plečnikovo dediščino, temveč je v bežigrajskem stadionu pred desetimi leti – danes je jasno, da precej naivno – povsem upravičeno videl poslovno priložnost. Fondovci pa niso tečni nebodijihtreba, temveč si v svoji neposredni okolici in na zelenicah, ki jih imajo za svoje, ne želijo tako megalomanskega projekta.
Čeprav je Pečečnik nedavno za projekt prejel okoljevarstveno soglasje, je njegova uresničitev še vedno sila negotova. Fondovci se bodo zoper soglasje pritožili, pritožbo bo zopet obravnavalo ministrstvo za okolje in prostor, nato morebiti še upravno sodišče. Podobni pingpong bomo zelo verjetno spremljali tudi med pridobivanjem gradbenega dovoljenja. Pa še to le ob predvidevanju, da bo pred tem za Pečečnika ugodno rešeno vprašanje lastništva zelenice pri Fondovih blokih, kar lahko spet traja leta. Prištejmo k temu še sedem let in pol gradnje in govorimo o projektu, ki verjetno ne bo končan prej kot v desetletju. Edina rešitev bi bila v tem trenutku dogovor s fondovci, ki pa je, poznavajoč velikost egov vpletenih, praktično nemogoč.
