Vsi, ki mislijo, da je med nami in njimi velika razlika, bi se morali veseliti. Težko je uganiti, v čem se v resnici razlikujemo. Kdorkoli se je lani zapletel v pogovor z ljudmi, ki so pribežali z Bližnjega vzhoda, in je hotel razumeti, v čem je ta slovita razlika v kulturah, je bil v zadregi. Pri modi poznajo iste blagovne znamke kot mi. Italijanski fotograf Marco Vacca je slikal sirsko begunko, ki je imela čez ramo obešeno torbico Jimmyja Chooja. »Razumem, da imajo ponarejenega Michaela Korsa ali Louisa Vuittona,« je bil začuden. »Ampak od kod vedo za Jimmyja Chooja?« Ne samo to. Videli so iste filme kot mi, pogosto berejo iste knjige in zagotovo poslušajo isto glasbo. Najbolj zanimive knjige zadnjih let pa so prevodi njihove literature.
V čem je potem razlika med kulturami? Treba je pogledati v naravo. Ni težko srečati muslimana, ki nima težav s pitjem alkohola. Se bo že z vsemogočnim na štiri oči dogovoril, ali za alkohol res velja tako resna prepoved. Al kahul je arabska beseda. Če imajo ime za stvar in jo delijo z nami, jim najbrž tudi stvar ni tuja. Zelo težko pa je srečati muslimana, ki bi bil pripravljen prašiču priznati, da je hrana. Prašič je kulturna meja. V resnici je postavljena zelo nizko.
Zgodba se je začela mirnega popoldneva v bližini Kirkuka v iraškem Kurdistanu. Pripadniki Islamske države so tam imeli kmetijo. Kirkuk je trdno v oblasti kurdskih milic, vasi okoli njega pa so še vedno pod nadzorom oboroženih skupin vojakov kalifata, ki gojijo sadje in zelenjavo. Že davno bi jih morali od tam pregnati, vendar so vse vojske zaposlene z osvobajanjem Mosula, ki je veliko mesto. Vasi so bolj ali manj prepuščene same sebi. Vojaki kalifata z motikami okopavajo zemljo in ljubosumno pazijo, da paradižnikov, kumaric in solate ne potacajo divje živali. Irak ni samo dežela z največjimi zalogami lahke nafte na svetu in edina arabska država, ki ima poleg nafte tudi vodo. Zaradi tega dvojega je privlačna za osvajalce, ki iščejo hiter zaslužek. Vendar jo imajo radi tudi lovci, ker je najbolj bogato lovišče na Bližnjem vzhodu.
Borci Islamske države se ne branijo divjačine, vendar zaradi strogih verskih zakonov ne smejo uživati divjih prašičev. Prašič je na Bližnjem vzhodu versko zaščiten in ga jedo samo kristjani. V spopadu med suniti in šiiti je nevtralen, oboji ga enako prezirajo, vendar je za oboje neuporaben, ker ga ne smejo dati v ponev. Kristjani so bili v tistih krajih močna manjšina, po ameriški invaziji na Irak pa so jih množično pregnali iz krajev, kjer so živeli zadnjih dva tisoč let. Ker je izgubil svojega naravnega sovražnika, se je divji prašič namnožil čez vsako mero in postal aroganten.
Po eni različici dogodkov so tistega prelepega popoldneva trije vojaki Islamske države okopavali polje, ko so na sosednjem polju zagledali trop divjih prašičev, ki je začel riti med gredicami in požrešno jesti mlado zelenjavo. Dvignili so motike in poskušali pregnati prašiče s svoje zemlje, pa se je trop obrnil proti njim in jih raztrgal. Po pisanju neke iraške spletne strani, ki je blizu kalifatu, so njihovi soborci zagrabili puške in se potem kruto maščevali nad divjimi prašiči.
Kurdski brigadir obveščevalne službe Azad Dželal pa je za britanski časopis Telegraph zanikal, da bi šlo za bitko med vojsko kalifata in prašiči. Maščevanja ni bilo, zmagali so prašiči. Potrdil je, da je trop divjih prašičev raztrgal tri pripadnike Islamske države, vendar so se po njegovem mnenju islamisti skrivali pred kurdsko vojsko, ko so jih divji prašiči presenetili in pokončali. To se je zgodilo v bližini kurdskega vojaškega cestnega bloka, ki ga živali niso ogrozile. Načrtno so za cilj izbrale pripadnike Islamske države in jih premagale v gorečnosti. Borci pa proti živalim niso imeli nobene obrambe, ker v njihovem svetu ne smejo obstajati. Proti nečemu, kar ne obstaja, pa se je težko boriti. Islamisti so izgubili. Spopad je bil političen.
Ko sta leta 1492 španska monarha Ferdinand in Izabela iz Španije pregnala Arabce, sta hotela imeti versko čisto kraljestvo. Muslimani in Judi so morali prevzeti krščansko vero ali oditi. Preizkus prave vere pa sta bili svinjska mast in šunka. Inkvizicija je hodila po vaseh in vohala, ali ljudje kuhajo na svinjski masti kot kristjani, olivnem olju kot judi ali maslu kot muslimani. Od takrat Španci dajejo svinjino tudi v solato. To je še danes preizkus prave vere.
Izrael kulturne meje jemlje zelo resno. Zakon pravi, da na izraelsko zemljo ne sme stopiti prašičja noga. Socialistični kibuc v Galileji, ki se je požvižgal na verske norme, je zato svinjake zgradil na stebrih. V sporih z rabinskimi sodišči so se potem branili, da prašič ni stopil na tla Izraela, ker živi v zraku. Bitko so izgubili. Salame in pršut so izginili tudi iz restavracij v Tel Avivu, ki so se sto let ponašale z laično kulturo. Hebrejščina sploh nima besede za svinjino kot hrano, ampak ima zgolj besedo za prašiča kot nečisto žival.
Kulturno so veliko bližje hamasovcem iz Gaze kot kristjanom iz Betlehema, ki jim uspeva v peklenski vročini posušiti pršut. Skozi mesto so zgradili najbolj mogočen zid, ki ne zadržuje samo ljudi, ampak tudi nečiste živali. Ideja, da je oboje treba obravnavati enakopravno in proti njim graditi zidove, se zdaj uspešno prenaša tudi v Evropo.
