Vanesa ima sestro Virginijo, ki se začne nekega dne počutiti volčje. Kar pomeni, da je silno slabe volje; vse ji je odveč, celo njen dragi kanarček ji gre na živce, ni ji do pogovora ali druženja, v odgovor samo nekaj zarenči. In ko njena potrtost kar traja, se Vanesa odloči, da bo našla način, kako vendarle razvedriti sestro; naposled ji tudi uspe, pa čeprav se Virginija temu kar nekako upira… To razmeroma preprosto zgodbo Montecchi, sicer tudi avtor scenografije, pazljivo oblikuje v nekakšno večplastno prispodobo, ki marsikatero izmed svojih sporočil ponuja zgolj skozi sugestivne vizualne in simbolne elemente, v natančno odmerjenem ritmu, ki ga dograjuje nevsiljiva klavirska glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja. Likovna podoba predstave, ki jo je zasnovala Federica Ferrari, pri tem vsaj narahlo sledi estetiki izvirnih ilustracij Arsenaultove.
Predstava, ki kombinira tehnike dramskega in senčnega gledališča, gledalca že na začetku povsem neposredno povabi v svet dveh sester – medtem, ko obiskovalci vstopajo v dvorano, sta namreč igralki že na odru, kot Vanesa (Maja Kunšič) in Virginija (Martina Maurič Lazar) zatopljeni v svoja vsakdanja razvedrila. Tudi sicer je prizorišče shematizirano kot soba, prostor intime, ki se postopoma zgoščuje okoli postelje, postavljene na središču odra, kjer sčasoma občemi vsega naveličana Virginija. Omenjeni kos pohištva obdaja še polovična vrtljiva stena, ki lahko služi tudi kot podlaga za projekcije (recimo pisanih cvetličnih poslikav v odrešilnem Rožnem parku), predvsem pa ponuja primerno površino za senčno igro podob, s katero se iz (načelne) barvitosti življenja selimo v sploščeno, črno-belo krajino Virginijinega mračnega razpoloženja, predstavljenega tudi z volčjo masko, ki jo nosi. Uprizoritev tako po eni strani spretno spregovori o občutkih in rečeh, ki jih je včasih težko ubesediti, po drugi pa mehko in s svojevrstno eleganco priča o nujnosti, da kljub morebitnim oviram poiščemo pot do drugega.
