Konec begunske pravljice

V Lewistonu so prosilci za azil odprli trgovine, restavracije in zapolnili prazne lokale. Mestece v najbolj beli zvezni državi Maine je bilo vzorčni primer integracije beguncev. A ti časi so minili. Večina krajanov zdaj meni, da prišleki dobijo preveč državne pomoči. Richard Rodrigue sicer priznava vse pozitivne učinke prihoda Afričanov, a hkrati se strinja s predsednikom ZDA Donaldom Trumpom, ki poskuša ustaviti dotok beguncev. »Prihajajo in prihajajo,« je potožil Rodrigue. »Treba se je vprašati, kdaj jih je dovolj.« V tem stališču ni osamljen. Čeprav so begunci revitalizirali mesto, je tamkajšnje volilno telo lani prvič po 30 letih večinsko glasovalo za republikanskega predsedniškega kandidata. Razlog preobrata je gospodarska kriza v regiji, zaradi katere je več lesnopredelovalnih obratov ugasnilo, četrtina otrok pa odrašča v revščini. Trumpovi privrženci so prepričani, da se je zato zdaj treba osredotočiti na ameriške prebivalce, piše časnik Die Welt. Ko so začeli prihajati prvi begunci, je Tabitha Beauchesne hodila v srednjo šolo. Novi sošolci so bili revni kot ona. Tedaj je dobila vtis, da so prišleki dobili več pomoči kot njena družina. Ta občutek ima še zmeraj. Pred časom se je preselila v drug kraj. Prepričana je namreč, da učitelji v Lewistonu begunskim otrokom namenjajo več pozornosti kot njenim otrokom. Zaradi upada naročil je moral David Lovewell odpustiti osem delavcev v svojem gozdarskem podjetju. Glede Trumpa ima sicer mešane občutke. »Vidim pa, kako ljudje izgubljajo delo,« pravi. »In se sprašujem, zakaj si tako prizadevamo, da bi imigranti še prihajali k nam, če ne moremo poskrbeti niti za svoje ljudi.«