Alojz Kajin: Mi smo se uprli okupatorju, oni so se z njim borili proti nam. Kaj tukaj ni jasnega?

Khm?

Veste, kaj. Jaz sem tudi o tem razmišljal. Pozdrav »Smrt fašizmu, svoboda narodu« je bil za nas partizane zelo pomemben.

Ja, res smo se tako pozdravljali. Za nas je to imelo zelo širok pomen. Kaj je bil fašizem? Okupiral je našo državo, jo tlačil, narod pa potrebuje svobodo. Svoboda narodu, smo se pozdravljali. To ni bil »dober dan«. To je dalo navdih naši borbi. Svoboda je bila za nas od vsega na svetu najbolj častna stvar.

To ni tako komplicirana stvar, če živiš pod okupacijo. Vsak narod, ki živi pod okupacijo, natančno ve, kaj je svoboda, in je pripravljen plačati drago ceno zanjo. Mi smo dobro vedeli, kaj pomeni. Vedel si, da so ti svobodo vzeli. Bil si potlačen, zatiran, okupirajo te, mučijo in zlorabljajo. Štiri leta smo bili pod okupacijo. Narod je bil podjarmljen in brezobzirno izkoriščan. Mnoge so internirali in odpeljali v taborišča, kjer so umirali od lakote in izčrpanosti. Ubijali so nas na vsakem koraku na najbolj zverinske načine. Doživeli smo grozote vojne. Skozi vojno smo videli svobodo. Vojna pa je strašna stvar. Težko si predstavljate, kako strašna stvar je vojna. Nič hujšega se vam ne more zgoditi od vojne. Najstrašnejša pa je vojna, ki jo doživi narod pod vojaško okupacijo. Slovenci smo bili tak narod. Slovenski narod je svobodoljuben. Je tudi domoljuben narod, domoljubnost pa izvira iz svobodoljubnosti. Nismo edini tak narod. Ta želja je globoko v vsakem od nas. Človek si želi živeti svobodno življenje, kjer o svoji usodi odloča sam. Z vsem, kar sodi k tej želji. So trenutki, ko ta želja ni poceni.

Meni je okupacija zelo težko padla. Imel sem sedemnajst let, ko me je doletela. Skupaj z drugimi sem se zelo hitro odločil, da se bom uprl in šel v borbo. Zavestno sem šel v to dejanje z namenom, da se uprem in okupatorja izženem iz naše dežele. Naj stane, kar hoče. Vrniti je bilo treba normalno življenje. Pri partizanih smo prisegli, da se bomo z vsemi svojimi močmi borili proti okupatorju, dokler ne bo zadnji okupator izgnan iz naše dežele, če bo treba, bomo za to dali tudi življenja. To je bila naša prisega. Te prisege smo se držali. Borili smo se, dokler ni bil zadnji okupatorski vojak izgnan z naše zemlje, in mnogi so za to dali življenja. Ves čas smo vedeli, da se borimo za svoj narod in za svojo domovino.

Lahko smo ponosni, ker smo se pravočasno uprli. Okupatorski režim je takoj doživel odpor in sovraštvo. Ni bilo oklevanja. Vedeli smo, da je to nekaj groznega. Sovraštvo do okupatorja je spodbudilo domoljubje. Takoj leta 1941 se je začela razvijati Osvobodilna fronta, ki je organizirala narodni odpor. Nismo čakali navodil od nikogar.

Moja družina je bila napredna. Sedem otrok nas je bilo. Oče, mama in stara mati. Živeli smo v vasi v bližini Vinice. Imeli smo solidno življenje. Ko se je začela okupacija, sem bil že dve leti v Ljubljani. Prišel sem k Berliču v Dravlje, se učit za mizarja. Takoj na začetku okupacije sem začutil, da tukaj nekaj ni v redu. Hitro sem se povezal z začetki Osvobodilne fronte, razmišljal, da bi rad nekaj naredil in sodeloval z njimi. Sledili smo dogodkom in imeli prve sestanke. Spodaj se je hitro začelo govoriti, da se bo organiziral odpor. Ko sem videl, da Ljubljano obdajajo z žico, sem se odločil, da se bom izvlekel iz mesta, in sem konec februarja odšel domov. S kolesom sem šel do Grosuplja, tam na vlak do Črnomlja in potem spet s kolesom v Vinico. Imel sem sedemnajst let, nisem bili niti še skojevec (SKOJ – Zveza komunistične mladine Jugoslavije, op.p.), vendar sem se hitro povezal s članom komunistične partije. Janez Vitkovič mu je bilo ime. Začeli smo se zbirati pri nas doma. Moj starejši brat in jaz, pridružili so se nam Vidovič, Žunič in Poropatič iz okoliških vasi. Počasi smo začeli nabavljati opremo. Nahrbtnike, dobili smo eno puško in nekaj pištol. Našel sem eno čutarico, za katero se mi je zdelo, da utegne priti prav.

Ja, seveda so bile okupatorske vojske resne. Videl sem jih na križišču v Vinici, ko je šla mimo motorizirana italijanska enota. Vse je samo debelo gledalo, kaj se vozi tam mimo. Česa takega še nismo videli. Ampak hitro so se začele aretacije, ljudi so trpinčili, jasno je bilo, da bo to nekaj groznega. Vedeli smo tudi, kaj se dogaja drugod po Evropi. Moj oče je bil v avstro-ogrski vojski. »Prihaja vojna,« je rekel. »Vojna je strašna stvar, ampak najhujša je okupacija. Zavedni ljudje se moramo upreti.« Tako nam je govoril. Dva meseca smo se pripravljali, da gremo v partizane. Konec aprila 1942 nas je nekdo odkril in prijavil. Vem, kdo je bil, ampak ni važno. Da ne bi padli v roke Italijanom, nas je pet odšlo čez Črnomelj na Gorjance, kjer smo vedeli, da je Belokranjski bataljon. Prvega maja smo prišli gor, junija sem postal polnoleten. Moj brat je bil dve leti starejši od mene. Mi smo se rešili, nad našo hišo pa se je takoj zvrnila represalija. Italijani so prišli in obkolili hišo, jo izropali in požgali. Zid so do temeljev porušili. Očeta, mater, sestre in dva brata so odpeljali v internacijo v Gonars in na Rab. Oče se je tik pred koncem vojne vrnil iz internacije, pa so ga izdali gestapu in ga po mučenju vrgli v jamo. Nikoli ga nisem več videl. Jaz sem vedel, proti komu se borim in zakaj. Saj sem vedno bil pogumen, ampak upor mi je dal borbenega elana. Hotel sem se boriti. Vedno sem se javil za prostovoljca za zasede in akcije. Bil sem uspešen in sem napredoval do komandanta čete in naprej. Vedno sem rinil v prve vrste. Lahko sem se izkazal samo s predanostjo in pametjo. Izkušenj namreč nisem imel nobenih. Še vojske nisem služil. Prvo vojaško izobrazbo sem dobil junija 1943, ko sem šel v trimesečno oficirsko šolo pri glavnem štabu slovenske vojske. Septembra 1942 sem bil v Cankarjevi brigadi, potem sem šel v šolo in po kapitulaciji Italije v Ljubljansko brigado.

Nemci so dve leti samo zmagovali, da.

Moja razmišljanja takrat niso bila kompleksna. Zdaj lahko na široko razmišljam. Takrat pa sem bil mlad in samo nisem hotel sprejeti okupacije. Mlad človek ne more sprejeti niti, če ga doma starši tepejo. Moj odpor je bil preprost. Videl sem, kaj okupacija dela. Videl sem tudi, da Nemčija napreduje iz države v državo in da jih nič ne zaustavi, dokler si niso polomili zob pri Stalingradu. Ampak do Stalingrada so samo zmagovali. Jaz nisem razmišljal na veliko. Moj odpor je bil skoraj naraven. Nisem trpel nadvlade. Ampak gnalo me je to, da so bila že od vsega začetka prisotna hudodelstva, zapiranja, mučenja, internacije. Vedel sem, da v tem nočem živeti in da nočem biti aretiran. Nisem hotel iti v taborišče. Vedel sem, kaj me tam čaka. Tega sem se bal. Ti kraji v Italiji in Nemčiji so bili zloglasni. »Jaz v roke Italijanom ne grem.« Takšna je bila moja odločitev. Raje sem bil štiri leta v borbenih enotah.

Na začetku to ni bila neka strašna vojna. Uvajali smo se postopoma. Nismo šli v bitko za vsako ceno. Začeli smo z rušenjem prog. Samo demonstrativno smo napadali postojanke, da smo jih vznemirjali. Takoj maja 1942 sem šel v zasedo, ko je 150 Italijanov šlo iz Metlike in so vozili hrano za postojanke. Zaseda ni tako težka stvar. Junija pa smo že šli v napad na vas Stari trg nad Kolpo v Beli krajini. Bili smo prostovoljci belokranjskega in kočevskega odreda. Vas smo napadali od zore do popoldneva. Uničili smo jim bunkerje in jih potisnili v cerkev in župnišče, vendar so nam iz Kočevja prišli za hrbet, tako da postojanke nismo do konca zavzeli. Prva bitka je bila zame huda stvar. Ko je padla granata iz minometa deset metrov stran od mene in me dvignila meter od tal, sem videl, da to ne bo enostavno. Počasi pa sem se navadil, da me vsak pok ne bo ubil. Navadil sem na krogle, ki so žvižgale okrog glave. To so bili začetki. Potem pa so prišle ofenzive, ki so bile zelo huda stvar. Roška ofenziva je bila težka. Prišlo je ogromno italijanskih vojakov, ki so obkolili Kočevski rog. Na vsak meter je bil en vojak. Morali smo se prebiti, da smo sploh ostali živi. To je bila potem resna vojna. Bil si lačen, truden, poveljstvo je bilo razbito, z vseh strani je grmelo nad nas, vsaka enota se je po svoje premikala. To je bilo najtežje. No, ja. Najtežje je, ko si ranjen. Jaz sem bil prvič ranjen 1. aprila, ko smo zavzeli Tržišče. Naš bataljon je že zavzel vrh in razbil bunkerje, oni pa so se umaknili. Med umikom so streljali z minometom. Granata mi je padla za hrbet in mi zmesarila nogo. Še zdaj imam šrapnel v kosti. Dva dni so me po poljskih poteh vozili v bolnico v Kočevski rog in potem nosili zavezanih oči čez potoke in skale. Noga je bila zatečena in bolela je strašno. To je bilo res zoprno.

Na vse drugo sem se navadil. Na lakoto – ko ješ enkrat na dan, dvakrat je že razkošje in velika reč. Čevlji so bili slabi, hodili pa smo po snegu. Spal sem pokonci v koloni med premiki. Včasih nas je med spanjem pokril sneg, da sploh nismo videli drug drugega. To je vojna. Pokonci so nas držali odnosi med nami. Tovarištvo. Vedeli smo, da nas ne bodo pustili ležati, če bomo ranjeni. Da skrbimo drug za drugega ves čas. To nam je dajalo moč in pogum. Nismo obupali, tudi ko je bilo videti, da nas je že konec. Niso vsi zdržali, nekateri so odpadli. Pri težjih ofenzivah so bile enote razbite, nemške kolone pa so bile na levi in desni. Slabiči so se pač predali. Jaz sem vedel, da me živega ne bodo ujeli. Enote pa so se hitro ponovno zbrale in organizirale. Roška ofenziva, ki nas je dobro razbila, se še niti ni dobro končala, ko se je že formirala Tomšičeva brigada, potem Gubčeva, Šlandrova in Cankarjeva. Pogrešani so prišli nazaj ali šli v druge enote. Ofenziva je tolkla po nas in nas dobro potolkla, ampak hitro smo se pobrali, reorganizirali in izšli še močnejši. Iz tega so se rodile izkušnje, izurjenost, borbenost in sovraštvo. Okupatorja smo res sovražili.

Vedel sem, da zmaga ne bo lahka. Nemci so bili velika vojska. Tudi ko je leta 1943 Italija kapitulirala, je bila Nemčija še vedno močna sila. Do Stalingrada so bili nepremagljivi, tudi po Stalingradu pa so bili še vedno zelo, zelo močni. Ne morete si misliti, kakšna vojaška sila je bila Nemčija v tej vojni. Ob vseh bitkah, skozi katere so šli, so ostali ves čas močna sila v Rusiji, na Balkanu in tudi v Normandiji in Franciji, ko so se izkrcali zahodni zavezniki. Nemci so bili dobri vojaki, proti njim se je bilo težko boriti.

Ja, bilo je težje. Italijani niso bili slabi, ampak so se hitreje dezorganizirali. Nemci so držali linije in formacijo. Vendar smo poznali tudi njihovo slabost. Če si hotel poraziti nemško enoto, si moral udariti na poveljstvo. Dokler je bilo poveljstvo nedotaknjeno, so se enote disciplinirano borile neodvisno od pritiska nanje. Nemška vojska je funkcionirala, če je bila pod komando. Tako kot so slepo sledili Hitlerju, so slepo sledili komandi poveljnika svojega polka. Če si udaril na poveljstvo, so se zbegali. Mi smo delovali drugače. Ljubljanska brigada nikoli ni imela časa, da bi se vojaško izurila in utrdila. Drugi dan po formiranju smo se na Kureščku že borili z ostanki četniških enot, ki so se umikale proti Ljubljani. Oktobra 1943 je potem sledila nemška ofenziva in imeli smo srečo, ker je bila v bližini Cankarjeva brigada, ki je bila v borbah že leto dni in je bila usposobljena. Nemci so takoj začutili, da se je formirala Ljubljanska brigada, in so nas začeli preganjati. Petnajst dni so nas sledili od Kureščka, Krima do Ilove gore, Križa in tam okoli. Precej smo pretrpeli. Imeli smo petnajst, dvajset mrtvih. Vendar smo hitro prišli k sebi in že novembra je tekla nemška ofenziva, ki je šla preko Kolpe in Gorskega Kotorja na Hrvaško proti Liki in Bosni. Hrvaške partizanske enote so se umikale iz Gostivara v Bosno, mi pa smo dobili povelje, da jim gremo v pomoč. Tretjega novembra smo prečkali Kolpo in začeli borbe v Vrbovskem in prodrli do ceste, ki pelje iz Reke v Crikvenico, kjer smo napadli nemški artilerijski divizion. Tam smo naredili darmar. Zajeli smo 29 nemških vojakov in tri oficirje. Eden je poskušal pobegniti in je bil streljan. Z Nemci smo potem ujetnike zamenjali za naše. Vse orožje smo zajeli. V Gorskem Kotarju smo šli skozi 29 bitk z Nemci in ustaši. V Slovenijo smo se vrnili februarja 1944 in se priključili Gubčevi brigadi ter zavzeli Žužemberk. Aprila smo napadli Tržič. Videl sem reči, ki jih raje ne bi bil videl. Ko sem v Suhi vasi okreval v poljski bolnišnici, sem zaslutil, da se nekaj pripravlja, in sem se zatekel v gozd. Ob treh zjutraj sem zaslišal eksplozijo. S tovariši, ki so se lahko premikali, smo šli v hrib. Kot vojak sem imel vedno pripravljene alternativne načrte. Rupnikov jurišni bataljon je z vseh strani obkolil bolnišnico. Slišalo se je samo cviljenje in jokanje. Pištole in noži. Pobili so vse v bolnišnici in cel štab skupaj s poveljnikom bolnišnice, ki se je deset dni prej poročil. Danes se domobranci delajo nedolžne žrtve, ampak bili so okrutna in krvoločna vojska.

To je dobro vprašanje. Naš prvi sovražnik sta bila Italijan in Nemec. Proti njim smo se dvignili. Zelo hitro pa so se začele pojavljati vaške straže in so začeli ustanavljati belogardistične postojanke. Ko se je leta 1942 ustanovila brigada, je imela nalogo, da nastavke belogardizma uničuje na samem začetku. Zato je bila Bela krajina rešena. Bela garda in domobranci so bili težek sovražnik. Bili so nevarnejši od Italijana ali Nemca.

Ne samo to. Oni so nas poznali. Vedeli so, kdo smo. Vedeli so za naše sorodnike. Natančno so vedeli, iz katere hiše so ljudje šli v partizane, katera hiša je naklonjena partizanom, tudi če nihče ni odšel, kje so ljudje vključeni v Osvobodilno fronto. Italijanom so izdajali informacije, tako da je bila kaznovana cela družina, če je eden odšel v partizane. Izdajstva so bila nekaj groznega. Borba je borba. To zdržiš. Izdajstvo pa je pomenilo internacijo cele družine, razselitev vasi, požige, mučenja in neskončno trpljenje. Belogardizem je bil za nas zelo nevaren, ker je uničeval našo socialno mrežo. Belogardizem je bil sovražnik tako kot Nemci in Italijani. Nemci so jih oborožili, oblekli, hranili in plačevali. Prisegli so Hitlerju in so se svoje prisege držali prav tako kot mi naše, da bomo sovražnika izgnali. Moje razmišljanje je bilo, da smo mi narodna vojska, oni pa izdajalci naroda. Nikoli nisem imel dvomov in jih tudi danes nimam.

Ustaši so bili še bolj grozni kot domobranci. Bili so še bolj krvoločni in so radi klali. Zajeli so neoborožene ljudi in potegnili nože. Jasno, da so bili ustaši sovražnik. Strašen sovražnik. In da ne bo pomote. Oboji so bili zavezniki Nemcev in Italijanov.

Ruska in zahodna stran so bili naši zavezniki.

Seveda. To nam je dajalo zaslombo in samozavest. Spremljali smo dogajanje na vseh bojiščih. Ko smo zaznali, da je nemška fronta začela slabeti in so začeli izgubljati velike bitke v Rusiji, smo zaslutili, da prihaja do preobrata. Ko so pri Stalingradu izgubili bitko in so Rusi zajeli dve veliki armadi, je bilo jasno, da se tok obrača. V Rdeči armadi smo čutili podporo za naš boj. Na zahodu so zavezniki oklevali z invazijo. Ko so leta 1944 končno prišli v Normandijo, je bilo jasno, da gremo zmagi naproti. Z zahoda je začela prihajati pomoč, orožje, hrana, in vedeli smo, da imamo podporo. Po kapitulaciji Italije so zavezniki dvakrat prepeljali ranjence Ljubljanske brigade v Italijo. Nismo bili več sami in stisnjeni v kot. Proti koncu vojne smo enkrat ali dvakrat v bitkah dobili tudi letalsko podporo. Skozi moralno in materialno podporo smo vedeli, da se skupaj z nami borijo proti okupatorju. Rusija je bila zvezda, ki je svetila na nebu odpora. Najbolj so se uprli, imeli so največ bitk, največ smrtnih žrtev in največ ranjencev. Prvič so pri Stalingradu razbili moč nemške vojske. Zahodni zavezniki so z Normandijo Nemce dotolkli, imeli so strašne žrtve. Veste, da mi je to veliko pomenilo. Nisem pa šel v borbo za Rusijo. Mi smo se borili za naš narod proti okupatorju.

Poiskati morate kakšen tretji film. Neke stvari je težko prikazati. Težko je razložiti. Poglejte končne operacije okrog Ljubljane, ki so potekale v teh dneh pred sedemdesetimi leti. Bili smo pred našo Ljubljano. Želja po osvoboditvi je bila velika. Osvobodimo Ljubljano. Na juriš! Šli bi kar naprej. Saj je skoraj konec vojne. Ampak proti sebi smo imeli en bataljon 19. polka SS in dva bataljona 17. policijskega polka SS. Z njimi so bili bataljon policijske šole SS ter četrti in peti domobranski bataljon. Na Ljubljanskem gradu je bila težka artilerijska baterija s 175-milimetrskimi topovi, 105-milimetrski topovi so bili na Golovcu, Šišenskem hribu, pri Iški vasi in na Barju. Ko smo se približali in je vse hkrati odprlo ogenj na nas, je nastal pekel. S hribov kanonade, rafalno in plotonsko streljanje z njihovih položajev. Minometi. Mi smo z našo artilerijo streljali nanje. Vsi hkrati. Nisi slišal drugega kot bobnenje. Grmelo je na naši fronti in v celi globini po rezervnih enotah in logistiki. Granata je padla na komando v Lisičjem gradu. Od topniškega ognja smo imeli največ izgub. Medtem smo z jurišem šli na njihove položaje. Bombaši pred nami, mi za njimi. Med strojnicami, topovi, minometi in ročnimi bombami nisi slišal niti samega sebe. Samo bobnenje. Zavzeli smo rove, bunkerje, oni nad nas s tankovsko rezervo. Naprej, nazaj. Dva dni brez predaha, brez počitka. Šestdeset mrtvih. Policijski bataljoni SS so imeli 120 mrtvih. Tako je bilo, dokler nismo zavzeli Sela in začeli prodirati proti Orlam. Tam se je ustavilo. Oni so imeli linije od Save naprej okoli in okoli Ljubljane.

Pričakovali smo. Na začetku maja je postalo jasno, da je z nemško vojsko nekaj narobe. Oslabela je. Partizani pa smo imeli štiri armade. Četrta armada je šla na Trst in ga zavzela 1. maja. Druga in tretja armada so napadle nemško sremsko fronto. Osmega maja so zavzeli Zagreb, 10. maja Maribor. Mi smo pred tem prodirali proti Ljubljani. Cela nemška grupacija z generalom Aleksandrom von Löhrom je mimo nas z Balkana prodirala na zahod. Čez Celje, Velenje, Slovenj Gradec, Dravograd so šli na Koroško. 320.000 sovražnikovih vojakov je bilo na tem območju. Okoli 120.000 je bilo ustašev, domobrancev in drugih kvizlingov z družinami. Četrti korpus je dobil nalogo, da krene iz Kočevja in prebije zadnje obrambne črte ter zavzame Ljubljano in Celje. Bitke so bile po celi poti, pri Ljubljani pa so se vkopali. Nam je bila situacija jasna. Nemci so izgubili vojno, vendar se bodo pred Ljubljano borili do konca, da zaščitijo umik enot von Löhra čez Celje proti Avstriji. Napadali smo z vsem, kar smo imeli, ampak vojaki SS so se borili kot prvi dan. Domobranci pa z njimi. Po dveh dneh je z 8. na 9. maj naenkrat nastalo zatišje.

Bil sem komandant brigade in sem ponoči poslal izvidnice. Vojsko sem pripravljal na odločilni juriš. Ob štirih zjutraj smo dobili iz štaba sporočilo, da se je sovražnik umaknil in naj Ljubljanska brigada krene proti Karlovškemu mostu in vkoraka v Ljubljano. V predhodnico sem poslal jurišno četo, z njimi pa minerje, da so razminirali most. Zavaroval sem boke in krenemo. V hipu smo bili pri mostu.

Pred mostom sem opravil pregled čet. Eno varovalno enoto sem postavil na Ljubljanski grad, eno na levi breg Ljubljanice in postavil zastavo na Magistrat. Ljubljanska brigada je prišla v Ljubljano, mesto je bilo po štirih letih okupacije svobodno.

Glas se je hitro razširil po hišah. Ljudje so izvedeli, da prihaja Ljubljanska brigada. Na ulicah je bila gneča. Bili so razigrani in veseli. Pozdravljali so nas in metali cvetje. Šli smo od Karlovškega mosta in potem po levem bregu Ljubljanice do Magistrata. Pred Magistratom smo se zaustavili. Naše veselje bilo nepopisno. Veliko borcev je bilo Ljubljančanov, ki so se po dolgem času srečali s svojci. Bilo je tudi veliko solz, ker mnogi niso prišli nazaj. Nekateri so padli dan pred osvoboditvijo Ljubljane. Nekatera srečanja so bila težka. Prihod nas osvoboditeljev pa je bil svečan in poln radosti. Med vojno so trpeli meščani, trpeli smo tudi mi. Ljubljana se je upirala okupaciji, tako kot se mesto upre. Zalagali so nas z zdravili, obveščali so nas, informirali, skrbeli, da kot narod skupaj preživimo vojno. Meščani so nam pokazali, za koga smo se borili. Sprejeli so nas kot osvoboditelje. Šli smo v koloni in skoraj nismo verjeli, da je res. Ampak je bilo res. Ena četa je pregledala mesto in vzpostavila stik z 29. divizijo, ki je z Vrhnike prodrla do postaje. V mestu bojev ni bilo več. Bilo je par skrivačev in nekaj Nemcev, ki pa se niso upirali. Mi smo bili vojaki, svojo vojaško nalogo smo opravili. Popoldne smo se postrojili na Kongresnem trgu, naslednji dan je bila postrojitev, kamor je prišlo veliko meščanov. Spregovorili so Oton Župančič, Josip Vidmar in glavni govornik Boris Kidrič, ki je 5. maja v Ajdovščini ustanovil prvo slovensko vlado. To je bil velik miting, ki je kronal zmago nad okupatorjem. Narod je bil spet svoboden.

Za nas je to bil konec. Vojna pa se ni končala. Von Löhr se je s 320.000 nemškimi vojaki, ustaši, četniki in domobranci pomaknil proti Koroški. Komandant 14. divizije Ivan Dolničar se je pogajal o predaji orožja. Po dolgotrajnih pogajanjih je štab predal orožje. SS, ustaši in domobranci pa niso predali orožja. Boji so se nadaljevali. Nemške enote so bile obkoljene. Zadnji dnevi vojne so bili grozni. Padlo je 25.000 nemških vojakov, ranjenih pa je bilo 4000. Zajetih je bilo 105.000, 45.000 Nemcev in 60.000 domobrancev, ustašev in četnikov. Med njimi je bilo 18 ustaških generalov. Vsa trupla padlih v boju se je zagreblo v tankovske rove in v jame.

Bilo je tudi maščevanje. Večina trupel pa je bila iz bitk. Zdaj so te številke videti strašne. Ampak med vojno smo imeli v Sloveniji 84.000 mrtvih, največ padlih partizanov in aktivistov OF. 34.000 je bilo streljanih. Samo talcev je bilo ustreljenih 4000. V taboriščih je bilo 52.000 Slovencev, 80.000 je bilo zapornikov, 63.000 izgnancev, 19.000 beguncev. 80.000 prisilno mobiliziranih v nemško vojsko, 10.386 jih je padlo. Imeli smo 20.000 partizanskih ranjencev, uničenih je bilo 217 vasi, 24.000 popolnoma uničenih hiš. Konec vojne je bil temu primerno težak. Zaradi vseh naših žrtev in odpora pa so nas vsi zavezniki priznali kot enakopravnega zaveznika v protifašistični koaliciji.

Odpustil?

Začetek miru je bil težak. Nemci in Italijani so bili osovraženi.

Dolgo časa je to bilo eno in isto. Bili so okupatorji. Prvi dve ali tri leta se je na domobrance enako gledalo. Bili so izdajalci. Potem se je to opuščalo. Leta 1960 je bilo že vseeno. Šolali in dobivali so položaje tako kot vsi drugi. Sovraštvo se je ponovno vrnilo skupaj z emigracijo iz Argentine in drugih držav. Takrat se je obnovilo. Hoteli so se izenačiti s partizani in dobiti priznanje, da je bila njihova borba narodna. Žal mi je, ampak ni bila. Če ti okupator da orožje in plačo, si izdajalec, ne pa borec za svobodo naroda. Jaz jim lahko oprostim, ne bom se pa izenačeval z njimi. Mi ne pade na kraj pameti. Drugače z njimi nimam težav, tako kot jih z Nemci nimam. Ko je Maribor podpisal pobratenje z Marburgom, so bili Nemci naši gostje. Dali so mi plaketo in na koncu smo Slovenci in Nemci skupaj peli Avanti popolo in O bella ciao. To je lepo. Sovraštva ne gre gojiti v nedogled. Naj domobranci postavljajo svoje spomenike in imajo svoje slovesnosti. Ampak treba je vedeti, kaj je vojaško sodelovanje v antifašistični koaliciji in kaj je sodelovanje z okupatorjem. Ne moreš hkrati biti na obeh straneh. Imeli smo različne vloge. Mi smo se uprli okupatorju in smo se borili proti njemu. Oni so se z okupatorjem borili proti nam. Kaj tukaj ni jasnega?

Vojne je bilo že zdavnaj konec.