Z dr. Bučarjem sva se spoznala, ko je nekega dne na povabilo k sodelovanju prišel na uredništvo Nove revije. Sam je kasneje povedal, da je bilo to povabilo in njegovo kasnejše sodelovanje zanj velikega pomena, saj je bil, potem ko so ga odstranili s pravne fakultete in prisilno upokojili, v nekakšni socialni izolaciji. Meni pa v tistem času ni bilo lahko: moj esej Krivda in greh, ki bi moral iziti leta 1984 v Kocbekovem zborniku, je bil vzrok, da zbornik ni izšel, in ni izšel še skoraj tri leta. To pa ni bil razlog, da ga »posvečeni bralci« ne bi bili dobili v roke v obliki krtačnih odtisov, in tudi ne, da ne bi o njem razpravljali na ideološki komisiji CK ZKS. In tudi urednika Dela ni omejilo, da ne bi bil objavil (brez mojega vedenja, kaj šele soglasja!) najbolj spornih pasusov iz eseja! Seveda s »primernim« komentarjem, da gre avtorici za spravo, kar da pomeni rehabilitacijo domobranstva in izdajstva! Od tedaj je nad idejo sprave »prekletstvo« te interpretacije, tako da še danes veliko ljudi razume spravo prav kot (moralno in politično) rehabilitacijo domobranstva! Pri ideji sprave pa ne gre za to; gre za spravo med nami kot državljani, kar predpostavlja dejansko enakopravnost in enakovrednost vseh državljanov ne glede na ideološko pripadnost, in voljno pripravljenost vseh državljanov na sožitje, na medsebojno dopuščanje različnosti in medsebojno toleranco. Ker preteklosti ni mogoče izbrisati in je ves čas tu, pa to pomeni, da je spornosti dogajanja v preteklosti treba vzeti nase: to je naša zgodovina, to smo mi sami; kar je bilo, je treba oceniti glede na to, kaj je bilo dobro in kaj zlo. In potem pustiti spor za seboj, ob jasnem zavedanju, kaj je vredno spoštovanja in kaj obsodbe, da spornega, zla ne bi ponavljali v sedanjosti in prihodnosti!
No, tedaj sem bila res zaskrbljena. Iskala sem nekakšno moralno podporo ali vsaj razumevanje, za kaj v spornem eseju gre, in sem dajala v branje krtačne odtise eseja prijateljem in ljudem, ki sem jih spoštovala – tako nekega dne tudi gospodu Bučarju. Kako sem bila začudena in pretresena, ko je naslednjega dne prišel na uredništvo in rekel: »Vpričo vseh vam izrekam svoje spoštovanje in občudovanje, da ste napisala ta esej!« Ne morem povedati, kako pomembno je bilo zame njegovo priznanje, saj sem vedela, da je bil partizan! Enakega razumevanja sem bila deležna tudi pri nekdanjem »robijašu«, komunistu, partizanu, pesniku Milanu Apihu, ki me je zagotovo rešil hujših političnih sankcij. Moja hvaležnost velja pokojnemu prijatelju dr. Andreju Inkretu, ki je vztrajal pri pozitivni oceni mojega eseja, in dr. Dimitriju Ruplu, uredniku zbirke Znamenja pri Založbi Maribor, kjer naj bi Kocbekov zbornik izšel. In je kasneje tudi izšel (Maribor, 1987).
Da je dr. Bučarju moj esej res veliko pomenil, mi je zapisal v posvetilu na podarjeno študijo Usodne odločitve (Ljubljana, 1988): »Spomenki, ki je s svojo moralno veličino in pogumom ob klicu k narodni spravi postavila temelje, na katerih je lahko nastala tudi ta knjiga. – vdani France Bučar, Ljubljana, 6. 1. 1989.« Nihče mi nikoli ni izrazil večjega priznanja.
Ko je bil predsednik prve večstrankarske skupščine (»ustavodajne«, kakor jo je primerno imenoval dr. Peter Jambrek!), sva se veliko pogovarjala. Še posebej veliko dilem sva imela ob osnutku zakona o lastninjenju podjetij. Ker nisem ekonomistka, sem iskala mnenja pri kolegih, ki so več vedeli o ekonomiji. Tako sem nekega dne vprašala spoštovanega kolega, ali je ta predlog zakona dober. Odgovoril mi je: »Dober, če ti je kaj do tega, da se zagotovi ekonomska osnova Demosu za naslednjih petdeset let!«
No, meni ni bilo do tega. Ko sem to povedala dr. Bučarju, se je še sam »zažrl« v besedilo predloga zakona, in uvidel, da to ne bo to, da se ne bomo šli »kufre gor – kufre dol!«. No, tisti zakon res ni šel »skozi«. Dr. Mencinger (podpredsednik izvršnega sveta in sekretar za gospodarstvo) je odstopil, ker se mu je zdel osnutek zakona neprimeren. Kasneje je bil neki zakon sprejet, baje niti ni bil slab, toda manjkali so varovalni mehanizmi, da se ne bi mogli zametki »tajkunov« okoristiti z nakupom poceni certifikatov, saj ljudje pravzaprav niso vedeli, kaj z njimi, denar je pa vsakdo potreboval.
Dr. France Bučar je bil intelektualec v pristnem pomenu besede: človek z visoko moralo, strokovnjak, humanist in domoljub. Kot intelektualec je bil vedno v pozoru: kaj je dobro in kaj zlo; do kod nekaj velja in od kod naprej ne? To je temeljno vprašanje za vsako politično delovanje. Bil je partizan – a kritičen do revolucije. Bil je kristjan – a kritičen do klerikalizma, tako tistega med vojno, kakor tudi tistega, ki je začel svojo pot po prvih večstrankarskih volitvah; bil je profesor na pravni fakulteti, a kritičen do državne ureditve v Jugoslaviji. Bil je za Evropsko unijo, a kritičen do njene ureditve: v prispevku Pravna ureditev položaja Slovencev kot naroda v 57. številki Nove revije ni problematiziral le jugoslovanske ureditve in razlogov, zakaj taka, kot je, z avantgardo na čelu, Jugoslavija ne bo mogla obstati, temveč je že tedaj, leta 1987(!), zapisal tudi temeljno dilemo Evropske unije: »In kakšna naj bo bodoča Evropa? Ali si je mogoče zamisliti Evropo, kjer bi večina narekovala manjšini, kadar so prizadeti življenjski interesi te manjšine?« No, v taki Evropski uniji zdaj živimo – toda razpad takšne Evropske unije je mogoč, če ne bo spremenila sistema, strukture načina odločanja, če bo torej še naprej vztrajala pri »enostavnem štetju glasov in ugotavljanju večine« – kakor je bilo v Jugoslaviji.
Dr. Bučar ne bi bil sebi zvest, če ne bi bil v kritični distanci tudi do radikalnih protikomunistov v samem Demosu – zaradi česar se je Demos tudi sam razpustil! Oba sva bila prav nesrečna, ko sva opazovala nekatere vedno bolj agresivne poslanske kolege, ki so neprestano zganjali nezaupanje in celo sovraštvo do nekdanjih komunistov. Dr. Bučar je resno jemal bistveno spremembo sistema iz eno- v več-strankarski sistem, torej demokracijo! V demokraciji so vse stranke in vsa ideološka prepričanja (ki se ne poslužujejo nasilja!) enakopravna in torej so vsi ljudje enakopravni in enakovredni kot državljani! Zločinci in kriminalci seveda spadajo na sodišče! Zato je bil tudi proti lustraciji, ki naj bi povprek (do neke ravni komunističnega sistema) avtomatično odvzela pravico nekdanjim komunistom do političnega delovanja. Prej je bila desnim kratena ta pravica, zdaj naj bi bila levim!?
Zaradi tega nezaupanja (šele zdaj!) pogumnih protikomunistov se nam skoraj ne bi bilo mogoče uskladiti ob predlogu zakona o plebiscitu. Tedanja opozicija (leve in sredinske stranke) je bila že tako nezaupljiva do Demosa, toda to stalno, z očitki, vračanje v preteklost je dejansko hromilo delo skupščine. Tisto jutro, preden smo popoldne imeli na dnevnem redu sprejem zakona o plebiscitu, mi je prišlo na misel, da bi še prej sprejeli neki medstrankarski sporazum, ki naj bi ga podpisali predsedniki vseh strank in vodje poslanskih klubov. Sestavila sem osnutek, ki ga je bistveno dopolnil poslanec opozicije Miran Potrč z alinejo, v kateri je bilo zapisano, da nobena stran(ka) ne bo sebi pripisovala zaslug za pozitivni izid plebiscita. Dr. Bučar je idejo podprl. Potem je bilo treba hitro organizirati dovolj izvodov teksta (v ličnih mapah), sklicati vse predsednike strank in vodje poslanskih klubov, medije in potem smo res slavnostno podpisali ta dokument – ter si nalili čistega vina za na zdravje! Ta sporazum je dejansko prispeval k temu, da smo zakon o plebiscitu izglasovali! Ampak tisti, ki jim je bil predvsem namenjen, se do danes niso zmenili zanj!
Dr. Bučar nam je zapustil veliko, zavezujočo dediščino: etično, strokovno in politično – kot eden redkih državnikov pri nas! Sama pa se ga bom spominjala še posebej kot prijatelja!
