Rosno mlad festival, ki se posveča resni in poglobljeni obravnavi žanrskega in kultnega filma in ki si še posebej prizadeva za kakovostno prikazovanje filmov s filmskega traku, je v svojem četrtem letu naredil opazen korak naprej, tudi v smislu domače in mednarodne prepoznavnosti. Obiskali so ga nekateri imenitni tuji gostje: Christina Lindberg, ikonična švedska igralka eksploatacijskih in erotičnih filmov sedemdesetih in muza Quentina Tarantina, ki ji je bila posvečena tudi posebna retrospektiva, v Kinodvoru pa so na strokovni konferenci o kultnem filmu sodelovali Jamie Sexton, Steve Jones in Russ Hunter z univerze Northumbria ter Kate Egan z valižanske univerze Aberystwyth.
Na otvoritvenem večeru je bil prikazan film Če bi… iz leta 1968, ki ga je posnel Britanec Lindsay Anderson, oče tako imenovanega svobodnega filma, ki je zavračal vsakršno prodajno usmerjenost filma in ki mu je bila v določeni meri posvečena tudi letošnja izdaja Kurje polti. Če bi… je satira angleških javnih šol in z njimi povezanega avtoritarnega, patriarhalnega in nacionalističnega sistema, ki bodoče državljane vzgaja z nasiljem in zlorabljanjem kot disciplinskima ukrepoma. Dogajanje je postavljeno v angleški internat, v njem pa v svoji prvi filmski vlogi nastopa igralec Malcolm McDowell (verjetno najbolj znan po svoji vlogi v Peklenski pomaranči); igra dijaka, ki je zaradi svojega nekonformizma skupaj z dvema prijateljema tarča izživljanja prefektov z »vzgojnim« kaznovanjem. Ko njihovi spopadi z vodstvom šole postajajo čedalje bolj skrajni, se pričneta filmska resničnost in sanjarjenje stapljati. Vrhunec dosežeta v nadrealističnem, fantazijskem uporu in strelskem obračunu Travisa in njegove skupine z vodstvom šole, vojaškim generalom, duhovščino in starši – skratka, esteblišmentom; in če je bil nasilni in satirični portret upora ob svojem nastanku včasih obravnavan kot čisto zlo ali infantilna propaganda, danes velja za enega najbolj prepričljivih in inovativnih britanskih filmov.
Če bi… bil kazenski park
Film, ki je s Če bi… na neki način nastopil z roko v roki, je Kazenski park režiserja Petra Watkinsa, enega izmed pionirjev dokudrame in ključnega lika britanskega neodvisnega filma. Tudi Watkins ne spada med klasične žanrske avtorje, a so njegovi filmi zaradi svoje razvpitosti in razdvojevalnega učinka na občinstvo dosegli kulten status. Kazenski park je psevdodokumentarec o kontrakulturnem gibanju konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih v ZDA ter o represivnih ukrepih oblasti. Priprtim pripadnikom in pripadnicam gibanja za državljanske pravice, feminističnega gibanja, tistim, ki so vpoklic v vojsko zavrnili zaradi ugovora vesti, in simpatizerjem komunizma oblasti ponudijo dve možnosti: ali odslužijo dolgoletne zaporne kazni ali pa izberejo tako imenovani kazenski park, v katerem morajo po razbeljeni ameriški puščavi preteči skoraj 90 kilometrov, da bi prišli do ameriške zastave, pri tem pa jih z avtomobili in motorji zasleduje truma oboroženih policistov. Vzporedno spremljamo sodne procese (ki jim je tako komajda mogoče reči) proti novi skupini zajetih aktivistov, ki so v svojem konsistentnem zatiranju vsakršnega racionalnega argumenta neskončno utrujajoči in nevzdržni. Osupljivo je tudi ozadje filma: zaplet je morda res izmišljen, a v njem igrajo naturščiki, ki so bili pripadniki kontrakulturnih gibanj (obdolženci in obsojenci), ter ljudje, ki so tudi v resničnem življenju zagovarjali represivne ukrepe in konservativno politično ureditev (člani policije in sodišča); in če so film v času njegovega nastanka mnogi oklicali za paranoidno distopijo ali celo za znanstveno fantastiko, je za današnji čas hkrati aktualen (v luči dogajanja v zaporih, kot je Guantanamo, v Turčiji, Rusiji…) – in »zastarel«, saj je v primerjavi z današnjo skrajno ironijo resničnostne televizije in posnetki nasilja ameriških vojakov nad Iračani, ki nikogar več ne šokirajo za dolgo, v svojem silovitem in nebrzdanem besu delo povsem drugačnega značaja.
