Hitchcock je sicer prisoten ves čas, a ostaja pojem, v funkciji lajtmotiva, breztelesno bdi nad dogajanjem, enkrat za spremembo brez možnosti intervencije v umetniški proces. Personificira se v likih, dialogih, premenjavah spola, tematikah in atmosferah. V predstavo se – kljub temu da njena prvenstvena ideja ni v posnemanju filma – vrine učinek kinematografskosti, včasih direktno (ob podpori prepoznavne filmske glasbe in lučne/prostorske dramaturgije), drugič neposredno (v dinamiki zlivanja prizorov in manipulaciji pogleda). Kadar dogajanje uravnava glasba in izvajalci postanejo neme avtomatizirane figure in jim je odvzet tudi govor, nizanje sekvenc odzvanja kot skica sanj, polna zank, nenadnih prekinitev, polzenja in neustavljivega tekočega traku. Prizorišče je mestoma histerično sprečališče hitchcockovskih likov, ki neodzivno hodijo drug mimo drugega, brez lastne volje, ampak kot posledica režiserjeve sile vsesplošnega nadzora. Natančno tempirane inserte iz različnih filmov (Ptiči, Marnie, Psiho) dopolnjuje le nekaj konstrukcij žaluzij (zakrivanje za njimi, opazovanje skozi njih), sicer pa je zmes različnih svetov v svojem jedru predmetno prazna, a psihološko polna.
Ženski (Damjana Černe, Daša Doberšek, Draga Potočnjak, Katarina Stegnar) in moški liki (Matej Recer, Primož Bezjak) so zasnovani navidezno shematsko, gre že skorajda za nekakšne klone (poenotena kostumografija), gledamo en sam moški ali ženski lik, ki se cepi na svoje podrazličice, alter ege, hkrati pa s tem tudi ohranja privlačne obrise nadrealnega. V ospredju je »hitchcockovska blondinka« (Tippi Hedren), ki se jo zdaj z lucidno distanco – in prav zato, ker spolne stereotipe s komiko razdre – uveljavi kot prenovljeno osebnost brez navlake seksizma. Kakšna je razlika med moralno osebo, ki ustvarja nemoralne izdelke in obratno, je eden od njihovih pomislekov.
Predstava se ves čas približuje Hitchcocku in se načelno istočasno odbija od njega, se pri njem napaja, a ga vsekakor ne uveljavlja kot edinega akterja. Svež režijski princip, ki sproži, da izvrstna igralska zasedba zadiha na polno in z različnimi registri, hitchcockovski suspenz lovi predvsem z ironijo, a zato nič manj zares. Kakor koli obrnemo: gledališki oder kot tak na koncu vselej ostaja le »en kader« v totalu.
