Redna sodišča so mu jo kar dve leti zanikala – in to na način, ki ga štejem za pravo sramoto za naše sodstvo (o čemer sem napisal že pet dolgih pravnih mnenj). V njih sem večkrat ponovil: »Če lahko pri nas višje sodišče o tako pomembnem vprašanju argumentira na tako površen, nelogičen in pravzaprav 'pravno nepismen' način, potem je to zame resen simptom, da utegne biti v kvaliteti našega sodstva nekaj hudo narobe.« Ko so se Novičevi odvetniki zoper to pritožili na ustavno sodišče, jim je to sicer dalo prav, a namesto ostre obsodbe tako nestrokovnega odločanja je dalo rednim sodiščem možnost popravnega izpita. O njegovem rezultatu sem v svojem četrtem pravnem mnenju v tej zadevi napisal takole: »To, kako obe pristojni sodni instanci ignorirata bistvo te odločbe ustavnega sodišča, in to jasno ugotovljeno nezakonitost dotedanjega odločanja /.../ mirno še enkrat ponavljata, pa zame daleč presega vse meje ne le dopustnega, ampak sploh doumljivega ravnanja sodišč v pravni državi.«
A meje dopustnega in doumljivega naša sodišča žal zmorejo preseči še bolj: potem ko jim ustavno sodišče (ne)uspeha na tem »popravnem izpitu« doslej sploh še ni ocenilo (o ustavni pritožbi z dne 26. 8. 2016 namreč sploh še ni odločalo!), so »ponavljalci« to spretno izkoristili in so vse že ugotovljene napake pri odločanju o priporu mirno še enkrat ponovili!
Ko so mediji poročali, da je bil pripor ponovno odrejen, sem si mislil, da so ga zdaj vendarle utemeljili kako drugače. Kakšna zmota: vsa dotedanja »šola« je bila zaman, vse bistvene napake ponovljene! Glede na zdaj že izrečeno kazen 25 let zapora je sodnica dodala le »argument«, da bi to lahko bil »sprožilni mehanizem« za še nadaljnje umore iz maščevanja (!) – čeprav je vsakomur jasno, da si razumen človek (če ni izjemno hud psihopat, kar dr. Novič medicinsko potrjeno ni), tudi če bi bil prvi umor res zagrešil, ne bo šel pred odločanjem o svoji pritožbi položaja še poslabšat.
A višje sodišče je nato pri zavrnitvi pritožbe šlo v teh absurdnih sklepanjih še dlje: napisalo je, da »ob upoštevanju obtoženčeve visoke inteligence ni pričakovati, da bi obtoženi še v času teka kazenskega postopka kaznivo dejanje ponovil«. To seveda še kako drži, toda za višje sodišče je to le argument za zavrnitev trditve v pritožbi, da obtoženec v zadnjih štirih mesecih na prostosti umora ni ponovil – ni pa sposobno razumeti, da kazenski postopek tudi zdaj še ni končan in da obtožencu, tudi če bi bil prvi umor res zagrešil, že njegova inteligenca še vedno preprečuje, da bi zdaj zagrešil še enega in namesto 25 let dobil dosmrtno ječo. Predvsem pa bi potem dobil neizbrisni pečat brezobzirnega morilca tudi v očeh tistih, ki zdaj dvomimo, da bi bil on res morilec – ali vsaj da bi mu bil prvi umor res dokazan »onkraj razumnega dvoma«.
Kam ploveš, naše sodstvo? Sploh še ploveš – ali s takimi sodbami toneš vedno globlje? Upam pa, da bo ustavno sodišče v novi sestavi znalo in zmoglo reči bobu bob in da tistih sodnikov, ki svoji nalogi niso dorasli, ne bo kar naprej blagohotno pošiljalo na nove in nove popravne izpite. Nekoč se to mora končati.
Matevž Krivic nekdanji ustavni sodnik
