Podržavljenje žensk na Ruskem.
Ni ga večjega sovražnika svobode in prostosti kot je brezverstvo. Čim manj vere, tem več nasilstva. Poglej pariške mogotce! Klemansó, Orlando itd., – sami brezverci in za pravičnost nimajo smisla. Samo da ustrežejo svoji pohlepnosti; če ne gre zlepa, naj gre z nasiljem. Še huje je na Ruskem. Na mestu cesarja sede ondi na vladarskem prestolu kopica židovskih boljševikov, ki so najbolj levo krilo socialne demokracije. (…) Krono svoji svobodoljubnosti so pa postavili, ki so podržavili vse ženske in vzgojo otrok. Ženska torej po ruskih postavah ni nič drugega kot državno blago, ki ga oddaja država moškim za več ali manj časa v najem. Ženska ni več človek, temveč blago, ki se razločuje od drugega državnega blaga samo toliko, da ima dar govorice. Svobodne volje pa že imeti ne sme! (…)
Domoljub, 24. aprila 1919
Žena in ime.
Prastar ostanek ženske nesvobode je žensko »brezimenstvo«. Še sedaj se zdi, kakor da žena nima svojega lastnega imena, ampak da ji je vsakokratno ime samo posojeno. Dokler je deklica neporočena, je »gospodična«, kar pa ne pove prav ničesar; kadar je poročena, je pa še manj: spremeni svoje ime in »posodijo« ji drugo za toliko časa, dokler ne menja moža. Razlika med poročeno in neporočeno ženo je, da prvo nazivajo s skrajno prismojenim nazivom »milostljiva gospa«.
Zdi se, da se bodo morale žene še dolgo boriti, da si pribore pravico do imena in naziva. Dokler ne bo večina sodobnega sveta (recimo pri nas) uverjena, da je naziv »milostljiva gospa« prismodarija, bo ta boj težaven. In te težave bodo trajale še dolgo, kajti v Ljubljani poznam splošno znanega industrijca, ki je sicer majhne (ampak široke) postave, pa ga vendar naziva uslužbenka »gnadlivi gospod« in baje mu celo – roko poljubi; čeprav je že precej v letih, se gospodu ta naziv vendar ne zdi smešen. Dokler bodo mogoče take absurdnosti, imajo žene malo upanja, da si pribore pravico do imena.
In vendar ima žena to pravico. Saj ima danes tudi že pravico plačevati davke, delati, preživljati sebe in otroke, celo moža. Ne sme pa odločevati o sebi, če se poroči. Tedaj je podvržena možu, kajti kakor hitro zamenja žena svojo prostost z zakonsko srečo (ali nesrečo?), postane takoj nekak – privesek. Ona je »njegova«, žena tega in tega. (…)
Narodni dnevnik, 30. marca 1924
Kdo je ljubosumnejši, mož ali žena?
V Londonu se je vršila razporočna obravnava, pri kateri je predsedujoči sodnik označil ženo za ljubosumni spol. Neki časopis je porabil to priliko, da je naprosil za izjave, kdo je ljubosumnejši, ali mož ali žena?
Prišlo je mnogo odgovorov. Eni dolže moža, da je bolj ljubosumen nego žena, drugi trde obratno. Pismo je poslal tudi neki psiholog, ki pravi: Možje so navadno v kupčijskem življenju drug na drugega ljubosumni, žene pa so ljubosumne druga na drugo v ljubezni. Naletel sem na žene, ki so bile napram svojim možem popolnoma brez vsake trohice ljubosumnosti, imel pa sem opraviti z možem, kateremu je neopravičena ljubosumnost zastrupila celo njegovo življenje. (…)
V poeziji se predstavlja moža kot pravega reprezentanta ljubosumnosti. Treba se spomniti le Othella. Ženske pa trde, da ljubosumnost ne more pri moškem doseči nikdar tako visoke strasti in nikdar ne more igrati zato obvladajoče vloge, kakor pri ženski. (…)
Slovenski narod, 2. aprila 1925
Ženska in alkohol
Zdravniki trdijo, da se je začel med ženskami alkoholizem širiti, od kar se je pojavila moda kratkih las. Zadnje čase ženske baje tudi več kade, kakor so poprej. Na prvi pogled se zdi ta trditev malo čudna, kajti težko je misliti, da bi bila bubifrizura v kakršni koli zvezi z alkoholizmom in kajo. Ako pa pogledamo statistiko, vidimo, da je na trditvi zdravnikov nekaj resnice. (…)
Nevarnost je torej zelo velika in najbolj žalostno je, da igrajo pri tem naglem porastu alkoholizma važno vlogo tudi ženske. Profesor Marcel Labbe ugotavlja v svojem poročilu, ki ga je poslal zdravniški akademiji, da je porcija alkohola, ki pride na poedinega pijanca, nižja od predvojne porcije, kar pomeni, da so armado pijancev pomnožile ženske. Prof. Labbe ugotavlja, da skušajo ženske vedno bolj posnemati moške. Med svetovno vojno so morale ženske opravljati moška dela. Zato ni čuda, da so se navadile tudi pijančevati in kaditi. Končno so si ostrigle še lase in sedaj so lahko s posnemanjem moških zadovoljne. Pred vojno so bile pijanke v Franciji zelo redke izjeme, dočim so se po vojni zelo razmnožile. (…)
Slovenski narod, 11. marca 1927
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
