Cvetke klerikalnega delirija.
– Zadnja dva dni besni »Slovenec«, kakor stekel pes. Na novo vlado izliva golide gnojnice in psuje, da se kar kadi. Izpustil je vse registre svojega psovalnega leksikona. Ni je najordinarnejše psovke, ki bi je te dni ne porabil proti svojim političnim nasprotnikom krščanski »Slovenec«, službeno glasilo katoliške stranke, one stranke, ki pravi, da vodi ljudstvo nazaj h Kristusu-kralju. Da spozna naša jugoslovenska javnost, na kako visokem moralnem nivoju stoji katoliški »Slovenec« in stranka, ki jo ta list zastopa, navajamo – ad perpctuurn rei memoriam – najbolj dehteče cvetke iz klerikalnega psovalnega slovarja. Evo jih: »Najsramotnejši režim, kar jih je Jugoslavija imela, breznačelnost in politična nemoralnost, pajdaši, ki jih radi njihove temne prošlosti niti pes ne povoha, žalostna kompanija, lopovstvo, genijalen lopov, stranka političnih pokvarjencev, izvržek svojega naroda, cincarska porodica, ki izžema ljudstvo do poslednje srage, cincarske pijavke, pajdaši, ki so državo do nagega slekli, družba pljačkašev, vlada v zaščito korupcije, gospodarsko izkoriščanje, zatiranje slovenskega in hrvatskega naroda, jezika in kulture, navijanje davčnega vijaka, orjunaški teror, uničevanje industrije, zadavljenje gospodarstva, izstradavanje kulturnih in dobrodelnih naprav, velegoljufi na račun državne blagajne, režim enakopravnega ropanja, organizirana javna nepoštenost, brutalno nasilstvo itd. itd.« (…)
Slovenski narod, 30. marca 1924
Tajinstvena nočna seja na ljubljanskem magistratu.
V noči od 30. do 31. marca se je do ranega jutra videla neka čudna luč na ljubljanskem magistratu, ravno iz onega okna, kjer uraduje gospod župan. Redki ljudje, ki jih je nosilo še ob tej pozni uri mimo magistrata, so z začudenjem gledali to čudno, nekam zelenkasto luč in so s strahom ugotovili na nasprotni ležeči hiši tri dolge sence, ki so nemirno mahale z rokami, kimale z glavami, zvijale vratove in kar že sence vse počno. Ljudje so nekaj časa gledali ta čuden prizor v čudni luči, končno pa so se le ojunačili nekateri, da so zbudili hišnika nasprotne hiše in šli s prvega nadstropja gledat, kaj mora to biti na magistratu. Videli so čuden prizor. Ob županovi mizi so sedeli dr. Perič, dr. Stanovnik in dr. Lemež, globoko zatopljeni v globoke misli. Na sredi mize pa je stal sovjet, pristen ruski sovjet. Na kapi je imel zvezdo, v roki srp, okoli pasa pa sabljo in bombe, kar celo rešto. (…) Dr. Perič je prosil dr. Lemeža, naj vendar sovjetu dopove, da se usmili ljubljanske mestne blagajne, ki ima sicer vedno dovolj gotovine, nikdar pa ne toliko, da bi mogla dajati razne predujme, kakor je to bilo v navadi v onih starih, lepih časih večnega dremanja in spanja. (…) Takrat je pa sovjet vsekal po »Narodu« s srpom, noge so zopet zlezle nazaj in vsi trije, Perič, Stanovnik in Lemež so zopet trdno sedeli, sovjet se je pa povzpel na vrh mize in ugasnil luč, tako da zapozneli Ljubljančani niso nič več videli in slišali o nadaljevanju te čudne nočne seje. Zato so pa brali o njej v »Slovenskem Narodu« v tisti številki, ki nosi datum – 1. aprila.
Slovenec, 1. aprila 1924
Hrvatski dan, slovenska noč in »Slovenčev« prvi april.
To je treba priznati, v prvoaprilskem razpoloženju je bil včeraj »Slovenec« naravnost kolosalen. Samo dovtip je v tem, da je bil aprilski ravno v vseh glavnih kolonah, dočim so se njegova »najnovejša poročila«, namenjena specijalno prvemu aprilu, obnesla v znamenju kisle kumare. Zdaj pa k stvari: Hrvatski dan – slovenska noč v Beogradu ni bila kaka dobrotvorna prireditev, temveč 38-urna seja parlamenta od sobote do pondeljka zjutraj. Dan je bil »hrvatski«, ker so se radičevci preselili iz hotela Beograd v skupščino, Jugoslovanski klub pa v dvorano poleg muslimanov, kar je vzbujalo »izredno pozornost«. Noč je nato bila »slovenska«, ker se je razsajalo na divje viže. To je kaj za slovenske Janeze in se je tudi Janez Pucelj spomnil svojega »slovenstva«, da so mu klerikalci aplavdirali. Svetislav Popovič, nesrečni »uskok« pa si je »zakril obraz« in je odpuščal vsem, ki ne vedo kaj delajo… (…) »Med odmorom pa so se opozicijski šefi pomešali med seboj, kar je prožilo lepo sliko – pobratimstva.« Učinek je bil nepopisen (škoda!): po zopetni otvoritvi seje so klerikalci izbruhali »proti imenu Pribičeviča ves gnjev, ves stud, vse zaničevanje!« (Smo že zopet pri možnarju.) Ampak: Opozicija se ni dala oplašiti! Vsa zbornica je opazila, da tvori hrbtenico (zmerjanja) baš parlamentarni klub SLS. Rekli so vsi, ki so bili navzoči, da je bila nedeljska noč slovenska noč v zbornici!« Kolosalno, nepopisno! (…)
Jutro, 2. aprila 1924
Ata »Narod« so postali duhovit
in so zapisali včeraj na račun naših prvoaprilskih šal te-le besede: »Misliti bo odslej sploh najstrožje prepovedano, pač pa bodo uživali državno podporo vsi, ki migajo z ušesi.« – Če bi bili ata kaj duhovitejši, bi bili zapisali, da bodo uživali državno podporo vsi, ki migajo z ušesi »Slovenskega Naroda«.
Slovenec, 2. aprila 1924
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
