Začelo se je kmalu po koncu slovenskih taborov sredi druge polovice 19. stoletja, ko je prišlo do razhajanja med staroslovenci in mladoslovenci. Kljub temu je bilo v tistem času nekaj poskusov povezav slovenskih poslancev v državnem zboru avstro-ogrske monarhije, kajti zavedanje o potrebi združevanja političnih sil v obrambo slovenske narodne identitete je bilo zadosti živo. A žal precej kratkega veka. Zaradi ideoloških razlik je hrvaško-slovenski poslanski klub januarja 1901 nenadoma postal zelo okrnjen, ko so pripadniki katoliške narodne stranke (štiri leta pozneje se je preimenovala v Slovensko ljudsko stranko) skupaj s še dvema Čehoma in štirimi Rusini ustanovili poslansko skupino Slovanski centrum, medtem ko so preostali ostali v slovensko-hrvaškem klubu. Toda tudi ta je praktično razpadel vsega dva meseca pozneje. Zaradi (že spet) ideoloških razlik so iz njega izstopili slovenski naprednjaki državnega poslanca, pisatelja dr. Ivana Tavčarja. Klerikalni tisk je poročal, da so Tavčarja iz kluba nagnali.

Položaj jugoslovanske delegacije.

Iz krogov »Slovanskega centra« se nam piše:

Izstop liberalnih poslancev iz hrvatsko-slovenskega kluba se je v naših krogih sprejelo jako hladno. Da sta dr. Tavčarju sledila tudi Ferjančič in Plantan, je samo ob sebi umevno. Dr. Tavčar je obče priznani voditelj liberalne stranke.

Ko je voditelj šel iz kluba, morala mu je slediti tudi stranka. Prizor, da bi bil voditelj zunaj, stranka pa notri, ni mogoč, ker je za stranko preveč poniževalen. Stranka mora stati za voditeljem, ali pa mora voditelj odstopiti od vodstva. Drugo razmerje ni mogoče. Dr. Tavčar pa nima nikakega veselja, pustiti vodstvo stranke in ravno tako tudi stranka ne namerava, ločiti se od Tavčarja. (…) Po teh izstopih reducira se stanje hrvatsko-slovenskega kluba na 12 članov: 10 Hrvatov in 2 Slovenca. (…)

Slovenec, 6. aprila 1901

Shod volilcev.

Opozarjamo vnovič volilce napredno-narodne stranke na jutrišnji shod v »Mestnem domu«, na katerem bo poročal ljubljanski državni poslanec dr. Ivan Tavčar. Shod se začne točno ob pol 11. uri.

Slovenski narod, 13. aprila 1901

Shod v »Mestnem domu«.

Poslancu ljubljanskega mesta gosp. dr. Ivanu Tavčarju so dali včeraj njegovi volilci najsijajnejše zadoščenje za zavratno in sramotno postopanje tistih članov hrvatsko-slovenskega kluba, ki so provzročili izstop vseh naprednih poslancev iz tega kluba. Elita ljubljanskih volilcev je dr. Tavčarju na shodu v »Mestnem domu« izrazila soglasno svoje najpopolnejše zaupanje in zajedno demonstrativno obsodila tiste intrigante, ki so v službi ljubljanskega škofa vprizorili škandalozni napad na dr. Tavčarja.

Na shod je prišlo nad tristo volilcev, dasi se za shod ni delalo prav nobene reklame, in dasi se niti lepaki niso nabili, kakor je sicer v Ljubljani navadno. Zastopani so bili vsi meščanski sloji, hišni posestniki, trgovci in obrtniki, in tudi uradništvo se je udeležilo shoda v jako lepem številu, tako da se lahko reče: ljubljansko meščanstvo je govorilo in pokazalo, da stoji odločno in zvesto na strani svojega poslanca.

Shodu je predsedoval g. župan Hribar, ki je pozdravil zbrane volilce in dal besedo poslancu dr. Tavčarju, kateri je govoril približno takole: (…)

V tem oziru lahko rečem, da sem v polni meri storil svojo dolžnost (živahno odobravanje), kar se v kratkem tudi pokaže. Nastale so pa na Dunaju neke druge razmere, in te razmere so me napotile sklicati današnji shod. Napredni poslanci smo šli z dobrimi, lojalnimi nameni na Dunaj. Storili smo vse, da bi te lojalne namene izvršili. Razmere v državnem zboru so take, da bi bil položaj za Jugoslovane veliko boljši, če bi celotni nastopili, združeni v jednem klubu, in mi smo prišli z voljo in željo na Dunaj, ustanoviti jednoten jugoslovanski klub. To se ni posrečilo, ker mi nismo mogli povsem zatajiti načel, ki tvorijo bistvo naše stranke, in zlasti ker nasprotna stranka z nami sploh ni hotela iti v jeden klub. (…)

Slovenski narod, 15. aprila 1901

Tavčarjev shod.

Včeraj je bil zopet vesel dan za »napredno« Ljubljano, zabaven pa tudi za nas, ker smo imeli priliko opazovati kapitulacijo Ivana Hribarja, tistega Hribarja, ki je na Reki obljuboval, da bode vplival na spremembo sedanje ostudne »Narodove« pisave. Ivan Hribar je včeraj kapituliral pred Tavčarjem in odobril njegovo postopanje. Zabaven pa je bil včerajšnji Tavčarjev shod tudi zato, ker je dr. Tavčar vernim svojim ovčicam pravil, da bi lahko takoj napravil tak klub, kakoršnega ima dr. Šusteršič, pa ga – ne mara! Zato pa dr. Tavčar noče takega kluba, zato pa bo »samostojno« postopal s svojimi tremi pristaši in se v družbi dveh pravoslavnih Srbov boril za napredek in liberalstvo.

Kakor po navadi zbralo se je na shodu precej trgovskih pomočnikov, pisarjev in dijakov. Resnih mož ni bilo mnogo na shodu, kar jih je pa bilo, igrali so žalostno ulogo, ker se jim je na obrazih poznalo, kako slabe volje da so. (…)

Tako je govoril dr. Tavčar. Nerodnejše in neumnejše se ni izgovarjal še menda noben poslanec, kadar so ga vrgli iz kluba. Moral je konstatirati dejstvo, da jugoslovenski poslanci ž njim niso mogli izhajati, ker se jim studi njegova proti verska gonja in ker jim smrdi pisava »Slov. Naroda«. Smešno je bilo, ko se je bahal, kako bo »imponiral« ministrom. Kako bo neki imponiral ministrom, če je še v klubu toliko imponiral, da so ga vrgli ven. (…)

Hribar bi moral Tavčarju povedati, da si Ljubljančani prepovedujejo, da bi njih poslanec delal kozle v državnem zboru.

A čudno: Hribar niti ust ni odprl, da izpregovori o tem najvažnejšem vprašanju. Vprašal je, če se kdo oglasi k besedi. A strahu pred Tavčarjevim in Hribarjevim terorizmom koprneči narodno-napredni volivci so lojalno molčali. Govorili sta prvi glavi – kdo sme še kaj reči? (…)

Slovenec, 15. aprila 1901

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si