Kopitar je pred dnevi že sklenil klubske obveznosti v NHL, kjer je z Los Angelesom zgrešil uvrstitev v končnico, ki bi mu lahko podaljšala sezono do junija. Za pripravo na začetek pariškega šampionata bi imel na voljo skoraj mesec dni časa, vendar je rekel, da mora najprej »zbrihtati glavo«, kar bo pri Kopitarju nenavadno dolgotrajen proces. Najboljši slovenski hokejist vseh časov je vedno poudarjal, da z veseljem nastopa za reprezentanco, a je z odpovedjo udeležbe v Parizu požrl svoje besede. Kot najprepoznavnejša blagovna znamka slovenskega hokeja na svetovnem prizorišču bi se moral zavedati, da nosi posebno odgovornost. Javnost je Kopitarja vedno označevala za vzornika, saj njegova sijajna kariera ni imela nobenega madeža. In zdaj? Kopitar je reprezentanco pustil na cedilu in pozabil na čast, saj bi se domovini lahko oddolžil, da mu je omogočila nastop v nepozabnem Sočiju, kjer je uresničil olimpijske sanje. Zanimivo, da pred dvema letoma na svetovnem prvenstvu na Češkem ni čutil utrujenosti, ko je slovensko vrsto vodil njegov oče Matjaž Kopitar. V enem od intervjujev za ameriške medije je celo priznal, da je težko zavrniti očetovo povabilo, kar odpira vprašanja o dosedanjih Kopitarjevih motivih pri igranju za Slovenijo. Je pomagal ustvarjati očetovo trenersko kariero? Zakaj ima drugačna merila, ko na slovenski klopi sedi Nik Zupančič?
Anže Kopitar je stopil na pot košarkarjev Bena Udriha in Saše Vujačića, ki se jima je predlani z neigranjem za izbrano vrsto pridružil tudi prvi slovenski as v ligi NBA Goran Dragić. Za četverico odlično plačanih športnikov je slovenski dres očitno postal breme, saj ne znajo spoštovati nastopanja pod lastno zastavo. Njihove poteze so večinoma egoistične in nepoštene do vseh, ki verjamejo v uspešnost reprezentančnih zgodb.
