Posest gradu Kodeljevo je segala od sedanjega letnega kopališča Kodeljevo ob Ljubljanici vse do Kajuhove ulice. Bila je prepredena s pravokotnimi stezami, ki so bile osnova sedanjih kodeljevskih ulic. In čeprav se predel imenuje po rodbini Codelli, sta grad in posest precej starejša od časa njihovega prihoda v Ljubljano. Posest je bila ustanovljena v 17. stoletju, ko je bila okolica gradu združena s polji sedanjega Kodeljevega, v lasti pa jo je imel odvetnik Jurij Müllner. V naslednjem stoletju je imela kar nekaj različnih lastnikov, nazadnje pa jo je Anton Zargoll leta 1701 za 44 goldinarjev in 43 kron prodal Petru Antonu Codelliju.
Tragično preminuli sokolski junak
Poimenovanje Kodeljevo se je do leta 1930 uporabljalo le za sedanjo Povšetovo ulico. Istega leta so poimenovali tudi preostale večinoma tedaj novonastale ulice bivše grajske posesti. Med njimi tudi Malejevo ulico, ki poteka od Ljubljanice čez Povšetovo do Ulice Goče Delčeva in je tipična kodeljevska ulica z enodružinskimi hišami in bujnimi vrtovi. Zato pa je toliko bolj zanimivo njeno poimenovanje. Imenuje se po Antonu Maleju, telovadcu, ki je tragično umrl prav leta 1930 in je tedaj poleg Leona Štuklja veljal za enega velikih sokolskih telovadcev, bil pa je tudi dobitnik olimpijske medalje.
Rodil se je v Savici pri Bohinju v revni družini hlapca in kozjerejca. Leta 1922 je petnajstletni Anton odšel v Ljubljano, da bi se izučil za dežnikarja. Toda vpisal se je tudi v sokole in izkazalo se je, da je zelo nadarjen, še posebno na drogu in bradlji. Kmalu je začel nastopati, sprva na sokolskih zletih, nato tudi na jugoslovanskih tekmovanjih. Ker se je moral preživljati sam, je poleg treniranja še delal pri dežnikarju Mikužu. Leta 1927 se je na državnem tekmovanju uvrstil na drugo mesto, zato so ga naslednje leto poslali na poletne olimpijske igre v Amsterdam.
»Turoben povratek« sokolskih junakov
Tam je z jugoslovansko ekipo ob boku Leonu Štuklju dobil bronasto medaljo. Po služenju vojske se je vrnil na trening in se leta 1930 uvrstil na mednarodno tekmovanje v Luksemburgu. Tam pa se je zgodila nesreča. Zaradi dežja so tekmovanje prestavili v manjšo, zatohlo in vlažno telovadnico, tako da je kar nekaj tekmovalcem na orodju spodrsnilo. Med njimi tudi Leonu Štuklju in Antonu Maleju, ki je padel pri seskoku iz krogov. Oba so odpeljali v bolnišnico. Štukelj si je opomogel, 23-letni Malej pa je naslednji dan, 15. julija 1930, ob sedmi uri zjutraj umrl za posledicami poškodb.
Nesrečnega telovadca so z najvišjimi častmi v žalnem sprevodu, v katerem so hodili tudi člani luksemburške vlade in nadškof, odnesli na kolodvor, od koder je krsta v spremstvu preostalih tekmovalcev pripotovala v Ljubljano. To so v Jutru opisali kot »turoben povratek naših sokolskih tekmovalcev«. Iz ljubljanskega kolodvora so krsto po žalno okrašenih ulicah »prepeljali v nastopajočem mraku v Sokolski dom na ljubljanskem Taboru, ki je bil prerano umrlemu vzornemu mladeniču res pravi drugi dom.« Poklonili so se mu številni Ljubljančani, politiki, sokoli, venec je poslal celo kralj Aleksander. Naslednji dan zjutraj ob devetih se je pred telovadnico začela velika žalna slovesnost, nato pa so sokoli s konjenico krsto pospremili do vlaka v Bohinjsko Bistrico, kjer je Malej pokopan. Po njem se poleg ulice na Kodeljevem imenuje tudi Malejev memorial, ki ga vsako leto organizirajo v telovadnici na Taboru.
