Mnuchin ima bolj zožen fokus. Prepričan je, da je problem posebnih tehnologij, ki ga vidimo v tem, da »umetna inteligenca Američanom odžira delo«, daleč v prihodnosti. Zdi se tudi, da postavlja pod vprašaj visoko borzno vrednost »samorogov« – podjetij, ki so vredna okoli milijardo ameriških dolarjev ali več in zanje ni podatkov o ustvarjenih prihodkih, ki bi upravičili njihovo domnevno vrednost, prav tako pa nimajo jasnih načrtov, da bodo ustvarili takšne prihodke.

Summers ima širši fokus. Zanima ga »vpliv tehnologije na zaposlovanje« na splošno in meni, da je borzno vrednotenje visoko donosnih tehnoloških podjetij, kot sta Google in Apple, povsem korektno in pošteno.

Po mojem ima Summers prav glede optike Mnuchinovih izjav. Ameriški finančni minister ne sme na vprašanja odgovarjati z ozkim fokusom, saj bodo ljudje tudi iz omejenih odgovorov potegnili širše zaključke. Vpliv informacijske tehnologije na zaposlovanje je nedvomno pomembna tema, toda ni v interesu družbe, da se odvrača od investicij v visokotehnološka podjetja.

Po drugi strani odobravam Mnuchinova prizadevanja, da posvari nestrokovnjake pred rutinskim investiranjem v gradove v oblakih. Čeprav so z družbenega vidika velike tehnologije vredne investicij, pa za neko takšno podjetje ni enostavno dosegati trajnostno donosnost. Verjetno pa ima finančni minister že tako dovolj drugih skrbi, da bi ga skrbel še vzpon strojev.

V resnici je zelo nekoristno netiti strah pred roboti in pozornost usmerjati na vprašanje, ali »umetna inteligenca Američanom odžira delo«. Obstaja veliko bolj konstruktivnih področij, ki se jim lahko posvečajo tisti na oblasti, ki odločajo. Če vlada ustrezno izpolnjuje svojo dolžnost, da preprečuje, da bi zaradi prenizkega povpraševanja prišlo do gospodarske depresije, tehnološki napredek v tržnem gospodarstvu ne bo osiromašil nekvalificiranih delavcev.

To še posebej velja, kadar vrednost izhaja iz dela človeških rok ali iz delovanja stvari, ki so jih naredile človeške roke, ne pa iz omejenih naravnih virov, kot je to bilo v srednjem veku. Karl Marx je bil eden najpametnejših in najbolj zagretih teoretikov tega vprašanja, a tudi on ni mogel v celoti dokazati, da tehnološki napredek nujno osiromaši nekvalificirane delavce.

Zaradi tehnoloških inovacij je vse, kar primarno proizvedejo stroji, bolj uporabno, čeprav z relativno manjšim prispevkom nekvalificirane delovne sile. Toda to samo po sebi nikogar ne osiromaši. Da bi tehnološki napredek res vodil v večjo revščino, bi moralo zaradi njega vse, kar primarno izdelujejo nekvalificirani delavci, postati manj uporabno. Toda to se redko zgodi, ker nič ne preprečuje, da bi relativno poceni stroji, ki jih uporabljajo nekvalificirani delavci v delovno intenzivnih zaposlitvah, postali še učinkovitejši. Z naprednejšimi orodji pa lahko ti delavci proizvajajo še več uporabnih stvari.

V zgodovini je relativno malo primerov, da je tehnološki napredek, do katerega je prišlo v okviru tržnega gospodarstva, neposredno osiromašil nekvalificirane delavce. V teh primerih so stroji povzročili, da je vrednost dobrin, ki so bile proizvedene v delovno intenzivnih panogah, močno padla, ker so stroji povečali proizvodnjo teh dobrin v takšnem obsegu, da so lahko zadovoljili vse potencialne potrošnike.

Najbolj znan takšen primer je proizvodnja tekstila v Indiji in Veliki Britaniji v 18. in 19. stoletju. Novi stroji so naredili popolnoma enake izdelke, kot so jih izdelovali ročni tkalci, vendar slednji niso proizvajali v tako velikem obsegu. Zaradi omejenega povpraševanja potrošniki niso bili več pripravljeni plačevati za tisto, kar so proizvajali ročni tkalci. Vrednost blaga, ki ga je proizvedla ta oblika nekvalificirane delovne sile, je močno padla, niso pa se znižale cene izdelkov, ki so jih kupovali nekvalificirani delavci.

Zgodovina nas tako uči, da ne gre za to, da bi morali ustaviti robote, ampak da se moramo soočiti s socialnim inženiringom in političnim problemom, kako ohraniti korektno ravnotežje med različnimi prihodki v družbi. Da bi šli v tej smeri, je naša naloga trojna.

Najprej moramo zagotoviti, da vlada izpolnjuje svojo makroekonomsko vlogo, s tem da ohranja stabilno gospodarstvo z nizko stopnjo brezposelnosti, tako da trg lahko dobro deluje. Nato moramo prerazporediti bogastvo, da bi zagotovili primerno delitev dohodka. Naše tržno gospodarstvo mora pomagati pri našem zavzemanju za družbene cilje, ki ustrezajo našim vrednotam in morali, ne pa da te cilje spodkopava. Na koncu morajo biti delavci izobraženi in usposobljeni za uporabo vse bolj visokotehnoloških orodij (posebno v delovno intenzivnih panogah), tako da bodo lahko proizvajali uporabne stvari, po katerih je še povpraševanje.

Preplah zaradi tega, ker naj bi »umetna inteligenca odžirala delo Američanom«, pa takšni politiki v ničemer ne pomaga. Mnuchin ima prav: vzpon robotov ne sme biti problem finančnega ministra.

J. Bradford DeLong je profesor ekonomije na University of California v Berkeleyju, bil pa je tudi pomočnik finančnega ministra ZDA v času, ko je bil predsednik ZDA Bill Clinton.

© Project Syndicate, 2017