Rozmanova ulica na Taboru vodi od Ljubljanice od Šempetrskega mostu navzgor proti severu do slikovite športne dvorane Tabor. Je ulica, ki se ima na svojem začetku dva obraza – na desni strani si sledijo stare meščanske hiše, na levi pa bolnišnice in nato od križišča s Trubarjevo stolpnice. Le v svojem zadnjem delu, tik pred križiščem z Vrhovčevo ulico, spet dobi podobo stare ulice iz 19. stoletja.
V poimenovanjih pooseblja zgodovino 19. stoletja
Prav tedaj je tudi nastala. Rozmanova ulica v svojih poimenovanjih pooseblja slovensko zgodovino od konca 19. stoletja dalje. Prvič so jo poimenovali leta 1877, ko so določali imena ulic Šempetrskega predmestja. Ker so se tedaj odločali večinoma za opisna domača imena, so ji nadeli ime Škofja ulica, po škofovski posesti v tistem delu mesta okoli šempetrske cerkve, ki je ena najstarejših župnij v mestu, cerkev pa je prvič omenjena leta 1262.
Leta 1932 so ulico preimenovali v Fügnerjevo ulico. Tudi to poimenovanje je bilo vezano na posest ob ulici. Na koncu ulice je namreč zrasla športna dvorana sokolov, zato je bilo še kako primerno, da so ulico poimenovali po Čehu Jindřichu Fügnerju, soustanovitelju sokolov. Toda to ime je obdržala le nekaj let. Med italijansko okupacijo niso hoteli slišati imen ulic, povezanih s slovenstvom in slovanstvom, zato so jo preimenovali nazaj v Škofjo ulico. To ime je obdržala do leta 1952, ko so jo v skladu z novim redom preimenovali v Rozmanovo ulico po partizanskem poveljniku Francu Rozmanu Stanetu. Nekaj let kasneje so po njem poimenovali še trg v Šiški.
Komandant Stane, mitološki partizanski poveljnik
Njegova slava je skorajda legendarna, vsaj za vse starejše od 45 let, ki so se o njegovih bojih še učili v šoli. Bil je sirota iz Pirnič, ki se je vojaško izobraževal v starojugoslovanski vojski, se v civilnem življenju neuspešno poskusil kot pek v Medvodah, a bankrotiral, menda zato, ker ga je bolj zanimal protifašistični boj. Raje je ponovno šel med vojake. Hotel je v Abesinijo na stran etiopskih sil, a ga niso sprejeli, zato je šel med španske borce, kjer je postal celo poveljnik bataljona. Bil je član Komunistične partije Španije, nato še Jugoslavije. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, se je brez pomišljanja pridružil partizanom, ki so cenili njegovo vojaško zanje. Spomladi 1942 je postal poveljnik 1. štajerske partizanske brigade, kasneje druge grupe odredov, nazadnje pa poveljnik generalštaba NOV. Vejal je za preudarnega poveljnika, borci so ga imeli radi, ker je bil dostopen.
»Nikoli ni izgubil stika z množico partizanov, nikoli se ji ni odtujil, nikoli ni prenehal biti prvi med enakimi. Naš Stane je bil vzor borca in vzor komandanta,« je v Spominih na Staneta zapisal Aleš Bebler. Franc Rozman se je leta 1944 poročil, a ni dočakal rojstva hčerke aprila 1945, saj je umrl 7. novembra 1944 zaradi posledic eksplozije mine med testiranjem novega minometa. Nekaj desetletij po vojni so se sicer pojavile teorije o tem, da je bila njegova smrt posledica zarote in notranjih bojev za partizansko oblast, a zgodovinarji trdijo, da o tem ni nikakršnih dokazov.
Prav njegova smrt pa je verjetno kriva, da se je v hipu spremenil v mit. Že nekaj dni po smrti so ga razglasili za narodnega heroja, po vojni so ga pokopali v grobnici narodnih herojev v Ljubljani. O njem je celo nastala partizanska pesem Cveta Zagorskega, uglasbil pa jo je Karol Pahor: »Zastave vojne, počastite mu spomin, potem zvihrajte v boj z armado do Ljubljane! In ves slovenski rod, hvaležno posveti junakom svojim naj slavi, časti, od zmag do zmag nas vodil je tovariš Stane!«
