Skratka, v teh preprostih besedah je zajeto vse. Ni bil rešitelj Miro Cerar in njegova etična drža, ampak je rešitev novi ustavni sodnik, ki bo iz te doline pregnal barbarizem. Po govorjenju o skrajni levici, izrojeni levici in mafijski državi smo dobili novo paradigmo. Boj proti barbarizmu. Vse, kar se počne v tej državi, spada pod to streho barbarskih rabot. Poglejte zdravstvo. Poglejte vojsko. Poglejte notranje ministrstvo. Poglejte infrastrukturo. Poglejte medije, ki na koncu vse to prekrijejo, saj imajo barbari v rokah vse državne vzvode moči, med katerimi so najmočnejši prav mediji. Še kolcalo se nam bo po tem, da ni uspela lustracija, da ni uspel labodji spev nacionalke, da se nam ni uspelo znebiti nekih kvazikomercialk in internetnih blogovskih apostolov, ki jih tako ali drugače plačujejo barbari ene same barve.
Zato je napočil čas, da se nekaj spremeni. Nekaj radikalnega. Veseli nas lahko, da je trojček, ki nič ne spominja na evropsko trojko, ampak je toliko bolj slovenski trojček, prižgal žarek upanja. Aleš Primc, Angelca Likovič in Metka Zevnik bodo s svojo stranko Glas za otroke in družine zmagali na volitvah. O tem so prepričani, saj zagovarjajo vse tisto, kar so barbari pozabili. Deset božjih zapovedi za začetek. Ko je Angelca prejela belo vrtnico za svoj neomajni trud in boj proti barbarizmu, je skoraj v solzah dejala: ni lahko biti kristjan v tej zatohli Sloveniji, ampak biti kristjan je velik dar in veselje. To pozabljamo. Da imamo darove in veselje, ki jih bo nova stranka nesebično razdelila med vse nas. Prvi pogoj bo seveda, da smo normalna družina in imamo otroke. In zagotovo jih ne bodo volili samski, pa homoseksualci in lezbijke, pa kakšni zapohani alternativci in izrojeni levičarji. Ampak na srečo je teh malo. Pa še na volitve se jim največkrat ne ljubi.
Upam, da novo stranko kmalu ustanovi tudi Srečko Katanec. Naš selektor enako kot Angelca stoično prenaša kritike in napade, pri tem pa mu je jasno, da gre za zaroto. Zato se malo zateče v ezoteriko, se na dan tekme ne brije, pošilja ekipo na merjenje raznih avr in energetskih polj ter verjame v numerologijo. Srečko je v nedeljo vedel, da so bile številke napačne. Ker je seštevek vseh številk v nedeljo znašal 21 in je pri tem treba od dvojke odšteti enico, dobimo končni rezultat. Naši bodo izgubili ena proti nič. Ob vseh tistih štangah je bil bog še vedno na strani Srečka in njegove ekipe, čeprav se na koncu tudi bog ne more norčevati iz usode. Zato so bile besede selektorja na koncu čista vdanost v usodo: ja, jaz sem izbral te igralce in drugače ne znam. Tu je Srečko pokazal tisto skromnost, ki je tako primanjkuje večini važičev v politiki in na odgovornih mestih. Priznal je, da ne zna. Da ne zna delati drugače. Torej, dajte, nabijajte me zato, ker vztrajam pri svojem. Tukaj bi moral samo še dodati besede Angelce, ko je citirala Jezusa: blagor vam, ki vas bodo zaradi mene (recimo enega gola) zasmehovali, kajti plačilo je v nebesih.
Če ste slučajno gledali to tekmo in se zraven razburjali, zakaj naši ne igrajo, zakaj si ne podajajo, zakaj bežijo od žoge, zakaj padejo na vsako finto nasprotnika in zakaj so totalno fizično nepripravljeni, je odgovor preprost: pustijo se zasmehovati zato, da bodo nagrajeni v nebesih. Nova stranka Srečka Katanca bi se tako lahko imenovala Za nebesa gre. Dokazano je, da v nebesa ni šel še noben barbar.
Vez med stranko Srečka Katanca in stranko odrešilne slovenske trojke pa je družina. Srečko je na tekmo na Škotsko odpeljal tudi starše vseh igralcev. Da so bili tam povezani. Da so skupaj trpeli na igrišču in ob njem. V nebesa ne gre nihče, ki ne trpi tukaj in zdaj. Kaj mislite, da je bilo fajn fantom, ko so jih gledali starši in zraven trpeli? Oziroma, da je bilo fajn staršem, ko so gledali, kako njihovi otroci trpijo tam doli? Najverjetneje bi kakšen nepoučeni bežni gledalec nogometa celo pomislil, da se je z vso ezoteriko nabiti reprezentanci zgodil astralno-psihološki obrat identitete. Klasična zamenjava osebnosti. Da na igrišču v resnici niso igrali oni, temveč njihovi starši.
Vsem tem družinam, ki so na Škotskem kupovale vstopnice za nebesa, se je zgodila velika krivica. Morale so biti tam, namesto da bi bile v Planici. V tej zibelki slovenstva in ponosa. Resda je bila letošnja bolj grenka, ampak nekako se je zdelo, da se je Planica dokončno izvila iz objema barbarov. Stare garde tam skoraj ni bilo več, alkohola, ki je tako in tako sinonim za izrojene levičarje in barbare, tudi ne točijo več, zastav pa je vedno več. Naslednje leto se bosta tem zastavam pridružili dve novi. Rumena in črno-bela. Angelca bo podeljevala vrtnice namesto pokalov, Aleš bo delil avtograme in Srečko bo predskakalec….
