Italijansko levosredinsko Demokratsko stranko, ki je po decembrski zamenjavi vlade še vedno na oblasti, pretresajo hudi notranji boji. V tem kontekstu je treba razumeti odstop Mattea Renzija s položaja strankinega voditelja na zasedanju strankinih poslancev konec tedna, potem ko je že decembra zaradi neuspešnega referenduma o reformi senata odstopil kot premier. V svojem odstopnem govoru pred strankinimi poslanci je 42-letni Renzi dal vedeti, da bo na izrednem kongresu stranke, ki bo zaradi njegovega odstopa potekal že spomladi, znova kandidiral za voditelja demokratov. Odstopil je torej le zato, da bi se še močnejši vrnil na čelo stranke. In če bi ta zmagala na parlamentarnih volitvah, ki bodo najkasneje spomladi 2018, bo morda znova premier.
Najkritičnejši v stranki so nekdanji komunisti
V resnici pa bo stranka na volitvah težko zmagala, saj se bo najbrž pred volitvami od nje odcepilo levo krilo, to so predvsem nekdanji komunisti. Ti Renziju, ki pripada frakciji nekdanjih levih krščanskih demokratov, že dolgo očitajo, da vodi desno in ne levo politiko. Že lani so odločno nastopili proti njegovemu referendumskemu predlogu, ki bi drastično zmanjšal vlogo senata. Njihova odcepitev od stranke, ki je še na evropskih volitvah leta 2014 dobila kar 40 odstotkov glasov, bi torej proces znotrajstrankarskega konflikta samo pripeljala do konca.
Nekdanji premier je v nedeljo izjavil, da je »razcep stranke ena najhujših stvari, a edina še groznejša je izsiljevanje manjšine«. S tem je mislil na pogojevanje voditeljev levega krila, da se ne bodo odcepili, če obljubi, da ne bo znova kandidiral za voditelja stranke.
A menda sploh ne gre toliko za vsebinske razlike, ampak predvsem za boj osebnosti. Najbolj problematičen naj bi bil Renzijev način dela, s katerim se, kot pravi nekdanji komunist Pier Luigi Bersani, ustvarja zid med obema poglavitnima kriloma. Pred Renzijem sta bila premierja iz Demokratske stranke Romano Prodi in Enrico Letta, ki sta prav tako izhajala iz vrst krščanskih demokratov, a sta lepo sodelovala z nekdanjimi komunisti, čeprav sta zagovarjala politično usmeritev, ki je podobna Renzijevi.
Gibanju petih zvezd se obeta, da bo najmočnejša stranka
Levo krilo naj bi stranko zapustilo v naslednjih dneh in ustanovilo novo stranko, ki bo bolj leva od Demokratske stranke. S tem bi populistično Gibanje petih zvezd Beppa Grilla, ki ga podpira okoli 30 odstotkov volilcev, postalo najmočnejša stranka v Italiji, in to kljub temu, da je rimska županja, ki prihaja iz vrst Gibanja, povsem nesposobna in da so njeni glavni sodelavci, morda pa tudi ona, vpleteni v korupcijske posle.
Politični filozof prof. Igor Pribac, ki dobro pozna Italijo, predvideva razpad Demokratske stranke in dodaja: »Vprašanje je, ali se bo skupinicam na radikalni levici do volitev uspelo sestaviti v prepričljivo volilno ponudbo. Vprašanje je tudi, ali bo večinska Renzijeva struja izgubljene glasove na levici lahko nadomestila z bolj sredinskimi. Tudi sodelovanje med obema novima strankama na levi sredini bo po izrečenih obtožbah težavno.«
Analitiki z zaskrbljenostjo pričakujejo bližajoče se volitve, saj gospodarski stagnaciji, ki traja že več kot 15 let, ni videti konca, v zadnjem letu pa se je celo povečalo število brezposelnih, medtem ko večina drugih kritičnih evropskih držav, kot so Španija, Portugalska in Slovenija, okreva. Velika verjetnost je, da po volitvah, na katerih se bosta okrepila Gibanje petih zvezd in Severna liga, strankam zaradi pretežno proporcionalnega sistema ne bo uspelo priti do absolutne večine.
