Zakon, s katerim naj bi zaščitili pravice vnukov in starih staršev, sta predstavnika Gibanja za otroke in družine Aleš Primc in Metka Zevnik napovedala že pred meseci – ko je v javnosti završalo zaradi odvzema vnukov starim staršem v Velenju. Za vložitev zakonske novele v proceduro mora gibanje zdaj zbrati 5000 podpisov volilcev; ti lahko svoj podpis od danes dalje oddajo na upravnih enotah ali krajevnih uradih.
V zakonu tudi o “poslednji volji” staršev
Po tem zakonskem predlogu naj bi tistemu od staršev, ki bi umoril zakonca oziroma partnerja, otroka ali otrokove stare starše, nemudoma odvzeli roditeljsko pravico. Kajti »nevzdržno je, da taki starši iz zapora uveljavljajo roditeljsko pravico in s tem določajo življenje otrok, ki so jim prizadejali tako hudo krivico, kot na primer v velenjskem primeru«, so zapisali na hrbtni strani obrazca za podpis pobude, ki so ga prejšnji teden priložili časniku Družina. Uzakoniti želijo tudi možnost, da bi lahko stari starši posvojili vnuke, če ti ostanejo brez staršev – »če bodo ti dovolj pri močeh in če bo to najboljše za otroka«.
Tretja ključna sprememba zadeva »poslednjo voljo« enega ali obeh staršev. Če bi starši svojo željo, kdo naj po njihovi smrti poskrbi za otroka, izrazili v obliki notarskega zapisa ali na kakšen drug nedvoumen način, bi jo bilo treba po njihovi smrti upoštevati. Pri določitvi skrbnika po smrti staršev pa bi bilo treba »posebej upoštevali želje in predloge starih staršev, če je to v korist otroka«. Po mnenju predlagateljev zakona v prid takšnim spremembam zakona govori načelo nepretrganosti otrokove vzgoje, o katerem govori Konvencija o otrokovih pravicah.
Na ministrstvu pobudo obžalujejo
Martina Vuk, državna sekretarka na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pravi, da tega zakonskega predloga še ni videla (na spletnih straneh gibanja ali državnega zbora ga ni mogoče najti), zato težko sodi o njem. Poudarja, da je pobuda legitimna, vseeno pa jo obžaluje. Ministrstvo je namreč že konec maja dalo v javno razpravo družinski zakonik, ki celovito ureja tovrstna vprašanja. »Želimo si, da bi imela stroka oziroma zainteresirana javnost čim več možnosti, da izboljša zakonske rešitve, zato smo se namenoma odločili za dolgo javno razpravo. Ta mesec bomo pregledali vse spremembe, oktobra pa bi lahko zakon šel v zakonodajni postopek. Želimo si, da bi ga sprejeli do konca leta. Morebitna vložitev novega zakona lahko sprejem zakonika odloži, to pa ne bo v prid otrokom,« pojasnjuje Vukova, ki obenem ugotavlja, da gibanje vsaj deloma trka na odprta vrata.
Tudi zakonik namreč predvideva možnost, da vnuke posvojijo stari starši, vendar bo o tem odločalo sodišče. »Po novem bodo o odvzemih, namestitvah, rejništvu, roditeljski pravici … odločala sodišča, centri za socialno delo pa se bodo lahko posvetili svetovalnemu delu in izvrševanju sodb sodišča,« pojasnjuje Vukova. Centri bodo tako manj obremenjeni, sodišča pa bodo lahko po drugi strani o ukrepih presojala bolj nepristransko. In dodaja: »O tem, da bi tovrstne odločitve prenesli na sodišče, obstaja dolgoleten konsenz; bolj nas skrbi, ali bodo sodišča novim nalogam kos. Z ministrstvom za pravosodje se zato dogovarjamo o prehodnem obdobju, v katerem bi se lahko sodniki še bolje usposobili.«
Avtomatizem je lahko škodljiv
Možnost, da bi staršem, ki so zagrešili hujše kaznivo dejanja, ubili partnerja itd., avtomatično vzeli roditeljsko pravico, pa se ji ne zdi najboljša. »O tem mora presojati strokovna oseba. CSD bo dal predlog, sodišče pa bo odločilo, in to v vsakem primeru posebej.« Ker pa bo sodišče po novem, kot rečeno, imelo večje pristojnosti že pri odločanju o skrbništvu, namestitvi itd., bo bolje seznanjeno s primerom in bo zato lažje odločilo tudi o morebitnem odvzemu roditeljske pravice, še dodaja državna sekretarka.
Glede posvojitve vnukov s strani starih staršev pa Vukova opozarja, da ima stroka različna stališča. »Če babica in dedek posvojita vnuka, postaneta mama in oče. Njegova teta, na primer, postane njegova sestra. Pri dedovanju je to pomembno. Skratka, dobro je treba razmisliti o posledicah takšnih rešitev.« Možnosti, da bi lahko starša z oporoko ali kako drugače izrazila mnenje, kdo naj po njuni (morebitni) smrti poskrbi za otroka, v predlogu družinskega zakonika ni, toda o tej možnosti, pravi Vukova, resno razmišljajo. V primerih, ko bi starša izrazila svojo voljo, organi torej ne bi sami iskali skrbnika, temveč bi le ugotavljali, ali zoper njuno voljo obstajajo resni zadržki.
Ranka Ivelja
