Alen Ožbolt je na sceno stopil leta 1984 kot polovica tandema Veš, slikar, svoj dolg (V.S.S.D.), ki je tedaj ponudil napredno in nekonvencionalno ustvarjalno prakso, kjer so prednjačili prostorske slike, peščene krajine in totalni ambienti. Razstava, ki nikdar ni bila identična prejšnji, je postala izrazni medij. Danes pa so dela V.S.S.D. zaradi izrazite minljivosti po večini ohranjena le na fotografijah in videozapisih. Od leta 1995 Ožbolt deluje samostojno, njegova izraznost pa se je poslej nenehno razvijala in spreminjala, četudi je vselej ohranila značilno prostorsko in kiparsko komponento. Tudi umetnik sam meni, da je v njegovem delu »več diskontinuitete kot doslednosti, a kljub temu da ni enotne linije, me skozi leta zanimajo in okupirajo podobna razmišljanja«.
Pričujoča postavitev, ki je v Moderni galeriji na goled še d 9. aprila, je torej izrazito sodobna, tako po formalni kot vsebinski plati, ki pa ju Ožbolt le stežka ločuje, saj sta nezadržno povezani in soodvisni. Poleg tega namigne: »Gledalca ne želim pretirano napeljevati k sklepom, saj je pogled drugega vselej prisoten in obenem neizbežno odvisen od prepričanj, izkušenj in pričakovanj. Vidiš to, kar veš, vidiš to, kar si.«
Brez »navodil za uporabo«
Razstava s pomenljivim naslovom Sprijena umetnost se prvenstveno nanaša na možnosti in domet čiste vizualnosti, brez pretirano izpostavljenega političnega konteksta, pa vendar je v podtonih videnega mogoče zaznati nelagodje, ki se morda navezuje na splošno nestabilnost današnjega trenutka in kratkovidnost človeške vrste. To je izraženo skozi slikovit rebus objektov, poslikav, fotografij in scenskih elementov, ki so v amorfnem redu razmeščeni po prostoru.
Nedoločeni in haptični objekti so intrigantni sami zase, tudi preden obiskovalec prebere dislocirane in nenatančne, a asociativne naslove. »Naslovi so sicer pomembni in močni,« pove avtor, »stojim za vsakim. Nastajajo vzporedno s preostalimi deli in besedili, ki so vsi del ustvarjalnega procesa.« A z odmikom naslovov del na rob postavitve hkrati zavrača uveljavljeni način recepcije in percepcije umetnosti skozi podnapise, pojasnila in besedila ter gledalca nagovarja z izključno likovnimi sredstvi. Zato razstava tudi nima kakršnega koli uvodnega ali spremnega kustosovega besedila.
Sintetična »organskost«
Posamezni eksponati na prvi pogled delujejo organsko, kot naključni elementi žive ali mrtve narave. Pred gledalcem se (lahko) pojavijo podobe koral, spužev ali mahovja, ki pa so ustvarjene iz umetnih in sintetičnih materialov. Ta obrat je ključnega pomena. Objekti tako vabijo gledalca, da bi se jih dotaknil in jih potežkal, da bi zadovoljil svojo zvedavost in občutil to nedefinirano in nedoločljivo materijo. V njih se zrcali tanka meja med artefaktom in smetjo, občutenje, ki ga ima posameznik – vsakodnevno obkrožen s predmeti množične proizvodnje – zelo pogosto.
A to je le eden od načinov branja razstave. Ožboltu je svojo avtorsko prakso namreč vselej uspelo prenesti v nove in sveže kontekste, ne da bi se pretirano trudil prilagajati aktualnim tendencam in ne da bi iskal svojstveno prepoznavno likovno govorico. Nikakor pa ni popoln formalist. Njegova dela vsebujejo zadostno mero komunikacije, da nikdar ne ostanejo na ravni gole dekoracije.
