»Ženska je umrla v sobi poleg moje,« piše Cole, »umrla je z druge strani zidu, na katerega sem se naslanjal, jaz pa o tem nisem imel pojma. Tedne nisem vedel ničesar, ko je njen mož žaloval, jaz pa sem mu kimal z glavo, s slušalkami v ušesih, ali ko sem zlagal svoje perilo v pralnici, on pa je čakal, da se njegovo opere.«
Ni bil opisan prizor tisti, ki me je zgrozil, prej zavedanje, da bi se nekaj podobnega lahko zgodilo tudi meni. Oziroma slutnja, da se mi je morda že zgodilo. Teju Cole piše o New Yorku, a moje ljubljansko blokovsko življenje ni dosti drugačno. Zdi se mi, da mu je celo veliko bolj podobno, kot pa je podobno mojemu nekdanjemu življenju na Fužinah. Pa ne gre za Fužine, še manj za kulturne razlike. Tudi v bloku, v katerem zdaj živim, se je nekoč živelo drugače. Starejše generacije blokovsko življenje dojemajo drugače, kot ga dojemamo mi, bi rekel.
Oni so se v stolpnice večinoma preselili iz manjših krajev in v stolpnicah so mnogi med njimi videli vertikalne vasi. Nedavno mi je, denimo, starejša soseda pokazala fotografijo sosedskega druženja. »Še devet nas je, ki živimo v tej hiši, odkar je zgrajena. Od šestdesetih let. Še vedno se vsako leto zberemo, tako kot smo se zbirali nekoč.«
Staroselci, sem si rekel. A brez cinizma in brez posmeha. Na njeni fotografiji je bilo namreč nekaj lepega. Na njej je bilo čutiti globoke človeške vezi, ki jih je spletlo skupno življenje. Koga lahko danes še poveže golo dejstvo, da živi z nekom na istem naslovu, sem pomislil.
V mojem otroštvu je bil sosed človek, ki si mu mogel v nedeljo ali sredi noči, ko so bile trgovine zaprte, pozvoniti na vrata in ga prositi za jajca ali moko. Sosed je bil življenjska potrebščina. Danes, ko nam do vsega, kar ti v nedeljo ali sredi noči manjka, pomagajo pametni telefoni, je sosed le še človek, ki živi (in umira) na oni strani zidu, za sosednjimi vrati. Pomoči sosedov ne potrebujemo več in vse, kar je od mitske sosedske pomoči preživelo, je pridržanje vhodnih vrat ljudem z otroškimi vozički in polnimi vrečkami živil.
V tej naši odtujenosti je seveda nekaj globoko tragičnega, a je, bojim se, neizogibna. Svet se ureja oziroma ga sami urejamo tako, da postajamo vse bolj samozadostni in nekaj shizofrenega je najbrž v tem, da si istočasno želimo družbe, v kateri bi lahko bili neodvisni od vsega in vsakogar, in solidarnosti. Kakor bi si želeli naprej in nazaj obenem. Po eni strani stremimo k temu, da bi postali urejena in učinkovita sodobna družba po vzoru Nemčije ali Švice, hkrati pa se nam toži po medčloveški povezanosti iz časov socializma.
Ljudje smo resda lahko bolj ali manj solidarni, a je solidarnosti načeloma vselej več tam, kjer je ta nujnejša za preživetje. In če smo bili nekoč bolj solidarni, smo bili tudi zato, ker nas je družba redno puščala brez teh ali onih jajc in smo morali neprestano zvoniti drug drugemu na vrata.
In ja, to zvonjenje, to vzajemno fehtarjenje za drobne in manj drobne usluge je ljudi povezovalo močneje od družbenih omrežij. Ljudje so bili prisiljeni živeti skupaj, ne le drug ob drugem, in v tem so se naučili uživati. V sosedih so odkrili svoje prijatelje, življenjske sopotnike, s katerimi so lažje prihajali do posojil v bankah, do domačega vina in do poceni ozimnic. S sosedi so živeli in umirali. Ko je umrl sosed, si šel na pogreb in skupaj z drugimi sosedi zajokal za njim. Danes pa za sosedovo smrt izveš tedne, mesece pozneje ali pa sploh ne. Včasih tako sam sebe prepričuješ, da se je prijazni starejši gospod s sedmega nadstropja le preselil in da še vedno živi srečen nekje v okolici Vrhnike.
A za takšno življenje smo se, priznajmo si, borili. Takšno življenje so bile naše tisočletne sanje. Želeli smo biti družba, v kateri bo mogoče preživeti brez sosedske pomoči. In danes, ko se množično zgražamo nad fotografijo z londonskega Westminstrskega mostu in žensko, ki zatopljena v svoj telefon hodi mimo umirajočega človeka, se v resnici zgražamo sami nad seboj.
Ker ta ženska, naj bo še stokrat pokrita in še stokrat muslimanka, smo mi. Mi, ki smo želeli živeti v družbi, kjer bo naša solidarnost ustava, ki vsem zagotavlja enake možnosti; kjer bo naša solidarnost socialna država, ki bo poskrbela za vse pomoči potrebne; kjer bo naša solidarnost delujoč državni aparat, ki bo vsem zagotavljal pravno varnost, zdravje, izobrazbo; kjer bo naša solidarnost rastoče gospodarstvo, ki bo zagotavljalo zadostno število služb.
O takšni družbi smo namreč sanjali takrat, ko smo bili marsikdaj odvisni od solidarnosti sosedov in mimoidočih na ulici. Danes mimoidočih ne sprašujemo niti za pot do železniške postaje, saj imamo pametne telefone. In zatopljeni vanje sosedov včasih sploh ne pozdravimo.
