Moj problem s Starbucksom je v bistvu le v tem, da pijem kavo z okusom kave, brez polnomastnega ali nepolnomastnega mleka in mleka brez laktoze, brez karamelnega, čokoladnega in jagodnega preliva, brez vaniljevega, lešnikovega in cimetovega prahu, brez stepene smetane in mlečne pene, brez belega, rjavega in brezkaloričnega sladkorja. Za tako dolga naročila pa, po pravici povedano, že dolgo nimam ne volje ne časa. Oziroma me v času, ki je potreben, da ustrežljivim uslužbencem razložim, da nočem juhe, ampak kavo, že vse mine.
Tudi Starbucksov fair-trade-eko-bio-holly-nature spirit, ki ga hočejo ob vseh tistih karamelah in vaniljah stlačiti v kavo, se mi ni zdel nikdar resnično škodljiv. Morda je nadležen, a vseeno resno dvomim, da obstajajo ljudje, ki jih Starbucksovim tržnikom uspe prepričati, da jim redno pitje njihove kave lahko prinese vsaj Nobelovo nagrado za mir, če ne že biografski film v režiji Stevena Spielberga. Družbeno odgovornost podjetij sem pač vselej razumel kot zlivanje nepolnomastnega mleka v frappuccino. Lajšanje vesti nas, malih grešnikov, ki ne rešuje resnih zdravstvenih, pardon, družbenih problemov. Jih kvečjemu zaznava. Ali še bolje: se odziva na probleme, ki jih zaznavajo drugi.
Družbena odgovornost je bila sicer še pred nekaj leti trendi modni dodatek podjetij, ki so višje cene svojih izdelkov opravičevala s skrbjo za led na Antarktiki in ljubeznijo do polarnih medvedov, a potem so se potrošniki tako ozavestili, da je skrb za javno dobro postala za korporacije domala obvezna. In kot mora na cigaretah pisati, da smrad iz ust ni najhujša posledica kajenja, mora na vsakem lončku kave pisati, da bo embalaža reciklirana, da so ženske enakopravne moškim, da je otroško delo greh in da bo šlo od vsake kave pet centov za razvoj cepiva proti malariji, pet pa za demokracijo v Zimbabveju.
Ampak tudi v tem ne vidim problema, vsaj dokler ne začno ljudje korporativnega aktivizma jemati resno. Oziroma dokler ne začnejo nadpodjetja jemati preresno sama sebe in svoje družbeno odgovorne boje, dokler ne začne Mark Zuckerberg javno sanjati o tem, da bo Facebook nekoč ščitil ljudi pred naravnimi katastrofami, verskimi vojnami in naleti gromozanskih asteroidov, in dokler se izvršilni direktor Starbucksa Howard Schultz ne vmeša v ameriško predsedniško kampanjo in začne nasprotovati izvolitvi Donalda Trumpa za predsednika ZDA.
Na prvi pogled se morda sliši logično, da je bilo podjetje, ki ga je ena sama skrb za amazonski pragozd in tundro v Sibiriji, iskreno zaskrbljeno zaradi možnosti, da predsednik Amerike postane človek, ki verjame, da je segrevanje ozračja fake news, ozon pa ruski bojni plin. Howard Schultz si je verjetno z razlogom domišljal, da je njegova ostra kritika Trumpa v popolnem sozvočju s stališčem njegovih strank, ki enako kot Starbucks podpirajo recikliranje, pravično trgovino in svet brez odvečnega obmetavanja z jedrskimi bombami.
A izkazalo se je, da je med ljudmi, ki imajo radi Starbucksovo organsko fair-trade kavo, cela množica fanatičnih podpornikov novega ameriškega predsednika. Na Schultzevo nemajhno presenečenje so imeli ti ljudje Donalda Trumpa še veliko raje kot caramel macchiato, in to tako zelo, da so se bili slednjemu zaradi Schultzevih zanje spornih političnih prepričanj pripravljeni celo odpovedati. Še več, njihov bojkot je bil tako množičen, da je Starbucksu v ZDA v preteklih mesecih občutno padla prodaja.
Pri upadu prihodkov pa se igračkanje Starbucksovih tržnikov z družbeno odgovornostjo v hipu preneha. Poslovna logika vsakega, še tako družbeno odgovornega podjetja je namreč povsem jasna: najprej dobiček, potem reševanje pand in koal. S praznimi žepi si težko pravičen trgovec, še manj pa lahko pet centov od vsake kave nameniš za lačne v Afriki. In s praznimi žepi se tudi ne boriš proti Trumpovemu fašizmu.
Zato je antitrumpist Howard Schultz, nad katerega pokončno, družbeno odgovorno držo so se navduševali tudi mnogi antitrumpisti pri nas, pred dnevi dobil odpoved. S tem so nam iz Starbucksa sporočili, da niso oziroma ne želijo biti proti ničemur, kar ljudem pomeni več od caramel macchiata, četudi je to fašizem, spotoma pa so nam razkrili še eno veliko večjo skrivnost. Da oni zgolj prodajajo kavo.
Kar je dobrodošlo razkritje, saj se bodo nekateri ljudje morda prenehali obremenjevati s tem, kaj vse piše na lončku Starbucksove kave, drugi pa bodo morda podvomili o tem, da je mogoče podnebne spremembe ustaviti z obiskom priljubljene verižne kavarne. Ne bo pa s tem konec družbene odgovornosti podjetij, saj bodo podjetja, kot je Starbucks, še naprej promovirala tisoč in en nobel cause, od nujnosti preskrbe s pitno vodo v severnem Afganistanu do koristnosti dojenja.
Mi, grešniki, bomo namreč še naprej potrebovali svoje majhne tolažbe in bomo zato še naprej zlivali nepolnomastno mleko v svoj frappuccino. Le schultzev bo vedno manj, trumpov pa vedno več.
