Tisti, ki ste ta teden spremljali nastope našega šefa vlade Mira Cerarja, ste lahko dobili ravno tak občutek. Miro se vede, govori in deluje tako, kot hočejo drugi. O. K., lahko da je v njegovem štabu zavladala panika, ker tako on kot stranka izgubljata na vseh meritvah javnega mnenja, in potem logično sledijo najbolj nelogične in neumne odločitve. Prva je bila ta, da gre Miro na morje in se slika, kako se zapira ena cesta. Res paradoksalno. Včasih so se slikali, če so ceste odprli, zdaj se slikajo, če ceste zapirajo. Ampak njegovo vedenje tam je bilo takšno, kot da ga iz ozadja usmerja nekdo drug. Ne njegov piar, ne njegovi izraelsko-srbsko-slovenski možganski trusti, temveč nevidne sile , ki hočejo iz njega narediti kiborga, androida ali robota. Miro je bil tam oseba brez emocij. Brez empatije. Brez življenja.
Tako da potem njegovega kasnejšega nastopa pred kamero, kjer nam zagotavlja, da se bo boril do konca za naš teran, nismo jemali resno. Še manj njegovega poziva, da bo zahteval od ministra, beri koalicijskega partnerja, jasno in nedvoumno poročilo o tem, zakaj smo izgubili bitko za teran.
Se vam zdi, da je to pravi Miro? Da tam na odprti sceni reče, kako bo Dejana Židana privil za uho? Taistega Židana, ki ga šiša po priljubljenosti in njegova stranka po podpori. Se vam zdi, da mora šef vlade pred kamerami govoriti, kako bo teral svoje ministre, da bolje delajo? Ali ne gre za eno vlado, en tim, eno ekipo, ki hoče kar se da korektno upravljati državo? Očitno ne. Očitno so tisti, ki hočejo ves čas izredno stanje v vladi, v koaliciji, v državi, prek specialnih radijskih valov predsedniku vlade zmešali glavo. Miro govori in dela to, kar hočejo drugi, ki seveda nočejo nič drugega kot ga spraviti čim prej na smetišče zgodovine. Miro bo šel na smetišče s preprosto popotnico: naredil je vse, da ne bi dobil še enega mandata. Kar lahko razumemo kot zabijanje avtogolov nonstop.
Kako drugače razumeti njegovo slikanje s skakalci na poti v Planico? Halo? Je to šala? Medtem ko policija pred azilnim domom garba protestnike, se njihov šef na cugu vozi v Planico. In to s Petrom Prevcem, ki je edini, ki je v zadnjem času imel razum in jajca, da je rekel kaj dobrega in pozitivnega v korist beguncev. Za predsednika vlade begunci niso pomembni. Bojim se celo, da so ga zarotniki prepričali, da so begunci najhujše zlo na nedolžnem telesu naroda. Za njega je bil ta teden pomemben računsko-algoritmično-kombinatorni izid tekme za ustavne sodnike, člane fiskalnega sveta in nadzornike SDH. Na srečo se to slednje sploh ni zgodilo, ker sta kandidata rekla, da se ne gresta več.
Zato pa smo z novimi ustavnimi sodniki dobili prave junake našega časa. Zamenjali so junake, ki so dovolili referendum o pravicah manjšin, pomagali, da je primer Patria zastaral, dovolili so državno financiranje zasebnih (katoliških) šol in prepovedali, da se kar koli v tej državi poimenuje po Titu.
Ti novi junaki imajo v svojih vrstah Klemna Jakliča, ki meni, da je Janez Janša največja osebnost slovenske zgodovine. Kar je pač njegova pravica. Idole potrebujejo vsi. Saj se tudi ekipa, ki je zafurala nacionalko, ni mogla upreti čaru največjega slovenskega junaka. Jože Možina še zdaj v svojih dokumentarcih in pogovorih dokazuje, kdo so pravi junaki naše polpretekle zgodovine, Rajko Gerič pa na Planet TV ne izpusti nobene priložnosti, da k temu doda še kakšno lepo misel. Po izvolitvi ustavnih sodnikov se je lepo postavil pred monitor in zdrdral briljanten komentar. Kako pravica dobiva pravi obraz, kako za nas od sedaj naprej ne bodo več pomembni Jakličevi tviti ali zapisi, temveč njegove odločitve, in da je bil primer Patria montiran proces.
Logično. Prosim, da se v učbenike novejše zgodovine nedvoumno zapiše: nakup osemkolesnikov je bila največja prevara in zmanipulirana tema novega tisočletja. V ozadju so temne komunajzerske sile na prefinjen način ponujale provizije nekim posrednikom v Avstriji in tudi v Sloveniji, vendar so se uštele. Nihče ni ugriznil v to prozorno vabo, razen določenih medijev. Nihče od omenjenih ni niti pomislil, da bi kadar koli kjer koli sprejel kakršno koli darilo za svoje odločitve. To so bili junaki, ki so se s srcem predali v dobro domovini. Taisti domovini, ki je za sedemnajst let izgnala vrhunskega pravnega strokovnjaka Jakliča v tujino. Kjer je zobal proso, pil vodo in čakal, da se bo domovina spet spomnila nanj. Zdaj se je. Zdaj se spet vse začne na novo. In zdaj bo tudi Miro Cerar lahko v miru gledal smučarske skoke v Planici. Tam v tisti dolini bojda radijski valovi niso tako močni…
