Celo Miro Cerar je obisk šefa evropske komisije Jean-Clauda Junckerja izkoristil za domoljubno gesto ohranitve terana kot edine zveličavne specialitete s Krasa. V svojem nerodnem stilu je dejal, da je gost pokusil teran, in upa, da mu je bil všeč. Kot da je všečnost enega terana razlog, da zmagamo v neenakem boju s sosedi. Zakaj pa ne bi zmagali s kvaliteto? Zakaj pa ne bi dokazali, da je naš teran čisto drugo vesolje kot sosedova falsificirana tekočina? Boj na odprti sceni nam ne gre najbolje.

Preprosto zato, ker so s sosedi vedno križi in težave. To nam zdaj vsak dan dopovedujejo na Planet TV v gagovsko siromašni nadaljevanki Dragi sosedje. Stereotipno nizanje situacij na hodnikih in v dvigalu. Sosed ima vedno nekaj za bregom. Nikoli ne igra z odprtimi kartami. Ali škoduje ali pa zapeljuje. In ves čas igra nekoga drugega. Kot igralci v kvizu na isti TV-postaji. V kvizu 2 na 2 se normalni osebki prelevijo v genije z eno napako. Slabo računajo, slabo sestavljajo besede in nikakor jim ne grejo asociacije. Kot da morajo igrati nekoga, ki ne ve, zato da smo mi pred ekrani srečni. Srečni, da vemo več. Nič bolje se ne godi igralcem v kvizu Vem! na nacionalki. Tam so za to, da so smešni. Navsezadnje je vsa slovenska TV-produkcija zdaj namenjena smešenju, nerodnostim, bedarijam in nevednosti. In konec koncev tudi informativni programi najraje kažejo nevedneže. Kot tistega osebka z ministrstva za infrastrukturo, ki ni imel pojma o področju, ki mu je direktoroval. Za našo zabavo odgovorne rešetajo tako v Odmevih in Tarči kot v 24 ur zvečer. Na Nova24TV pa tako ali tako vedo, da takšnih nima smisla voditi pred kamere. Bolje je klepetati s tistimi, ki podpirajo stališča voditeljev. Ta so jasna. Živimo pred kataklizmo. Vse se bo sesulo.

Cimos je znak tega sesutja in ni zabava. Je resna firma, ki smo jo prodajali. Ter uprizorili popolni obrat glede na zgodbo s teranom. Zdaj smo čakali na čudež iz tujine. Od sosedov Italijanov. Ti pa v zadnjem trenutku rep med noge in za bagatelo nočejo našega paradnega konja. Temu je sledil totalen pogrom na prodajalce. Nimajo pojma, so nekompetentni in marionete, ki se same nič ne odločijo. Čez nekaj let bomo morda zadovoljni, da firme nismo prodali. Če je verjeti gospodarskemu ministru, da avtomobilska industrija leti v nebo in se ni treba bati za naročila. Problem je le ta, da avtomobilska industrija leti v nebo z električnimi in samovodljivimi vozili. Da bodo zmagali tisti, ki bodo proizvajali najboljše baterije, najboljšo optiko in kamere, najboljši softver in satelitsko navigacijo. Ročne zavore se bodo kupovale v Indiji ali Filipinih.

Mi pa se bomo spet spraševali, kdo je kriv. Logično, saj so zadaj odločitve. In zadaj nesposobni direktorji, uprave in nadzorniki. Zdaj ko je odprt lov na vse, ki so nesposobni, nestrokovni in politično nastavljeni, manjka le eno vprašanje: smo res prepričani, da imamo v Sloveniji dovolj sposobnih in dobrih kadrov za vsa mesta in funkcije? Ta iluzija, kako lahko v znanju nažgemo vse sosede, se razblini že z ogledom omenjenih kvizov. Kdaj si bomo priznali, da pač plačujemo davek svoji majhnosti in veliki državi?

Potem tudi ne bo treba pisati javnih pisem Miru Cerarju in v njih z žalostjo ugotavljati, da vodi porazno kadrovsko politiko. Jo je že sploh kakšen predsednik vlade vodil pozitivno? Ne, vsi so auzglajzali. Za vse smo tudi našli vzrok. Vodilo niso bile karizma, kredibilnost, sposobnost in strokovnost, temveč le načelo, da so naši. Pri nas razen Janeza Janše nimamo karizmatičnih voditeljev. Seveda bi bilo fino, da bi bil tudi kredibilen.

Pisma razočaranj lahko razumemo tudi kot zadnji poziv voditeljem, da se spremenijo. Moj pokojni prijatelj Slavko Ziherl je pred malo manj kot desetimi leti pisal pisma takratnemu predsedniku vlade Borutu Pahorju. Še prej je Slavko odstopil kot državni sekretar, ker se ni strinjal z Borutovo kadrovsko izbiro. Za osvežitev spomina. Takrat je Pahor za svojega svetovalca postavil Dimitrija Rupla. Razlog je bil naslednji: Dimitrij ima v svojem adresarju veliko pomembnih telefonskih številk. No, pisma, ki jih je ugledni psihiater Ziherl pisal Pahorju, so bila javna. Izkupiček pa je bil takšen, kot bo sedaj. Čista nula. Zero.

Politiki so bili in bodo prepričani, da delajo najbolje in najboljše. Najprej z obrambo terana, potem s prodajo Cimosa. V nadaljevanju z napadom sosedov in unikatnim zasebnim partnerstvom v prezadolženi firmi. Vse s ciljem, da bomo čez 33 let srečni. Skratka, samo malo je treba potrpeti. Ali pa postaviti paradigmo na glavo. Prodajmo teran in ubranimo Cimos…