Al-Qassim, da bo stvar še malo bolj revolucionarna, je najbolj konservativna od vseh trinajstih savdskih provinc, in ko je nekaj najbolj konservativno v Savdski Arabiji, v najbolj konservativni državi na svetu, potem od daleč lahko zaslutimo, za kako veliko senzacijo gre. Ta pokrajina je središče selefijskega gibanja ter domovina mnogih savdskih verskih voditeljev in zvezd svetovnega terorizma, tako da si ni težko predstavljati zgroženosti konservativnejšega dela tamkajšnje družbe – pa če si je še tako težko predstavljati, da v najbolj konservativni pokrajini najbolj konservativne države na svetu sploh obstaja stopnjevanje pridevnika »konservativen« – nad stvarjo, ki se imenuje Dekliški svet.

Potem ko je pred letom ali dvema Savdska Arabija nekritično sprejela modno zahodnjaško novotarijo in ženskam dala volilno pravico, je zdaj dovolila tudi Dekliški svet, in vznemirjeni šejki so se morali vprašati, kaj bo sledilo: bodo savdske ženske zdaj kmalu lahko vozile avtomobile, se ukvarjale s športom in se po ulici sprehajale brez moškega spremstva? Ali bodo dekleta lahko potovala, študirala ali se celo, šejke je strah samo pomisliti na to, poročila brez dovoljenja moških sorodnikov?

Kot so se morali spraševati, kam gre ta svet in Savdska Arabija skupaj z njim, tako je tudi zgroženim moškim Al-Qassima najbrž odleglo, ko so videli fotografijo z zgodovinske seje v Buraidahu: to je dvanajst udeležencev in govornikov na odru – vsa dvanajsterica so bili zdravi, bradati in rejeni moški pod kefijami. In v sredini, za prestolom, še trinajsti: guverner pokrajine Al-Qassim, princ Faisal bin Mishal bin Saud osebno, z glavo, brado in kefijo.

»Mi v pokrajini Al-Qassim na ženske in dekleta gledamo kot na sestre in čutimo odgovornost, da jim odpremo nove možnosti,« je smrtno resno dejal princ Faisal.

Nekega dne, kdo ve, jim bo odprl še danes nepredstavljivo možnost, da sodelujejo pri delu Dekliškega sveta: celo uradne predsednice sveta, princese Abir bint Salman, namreč ni bilo na odru: v skladu s šeriatskim pravom so bile ženske ločeno v drugi dvorani in razburljivo razpravo so spremljale prek videolinka.

Fotografija z zasedanja Dekliškega sveta brez enega samega dekleta in ene same ženske, s trinajstimi bradatimi moškimi na odru in še nekoliko sto bradatimi glavami v dvorani, je obšla zemeljsko kroglo osemkrat in postala viralna senzacija. Ves svet se je smejal savdskim borcem za ženske pravice – dobro, v redu, za ženske »možnosti« – čeprav do konca ni bilo jasno, kaj je pravzaprav na tej sliki smešno. Skupina moških, ki brez ene same ženske med njimi odloča o ženskih, kako že, »možnostih«?

Samo mesec ali dva pred zgodovinsko sejo v Buraidahu je svet obšla neka podobna fotografija, na kateri velik moški mrkega pogleda za veliko delovno mizo, obkrožen s šesterico moških mrkega pogleda, slovesno podpisuje dokument o ženskih »možnostih« – prepoved vladnega financiranja mednarodnih organizacij, ki propagirajo pravico do splava. Fotografija pa – čeprav zelo, hm, savdska – sploh ni bila s te strani sveta: moški, ki, obkrožen z moškimi, podpisuje vojno napoved temeljni ženski pravici – tisti do svojega telesa – ni bil noben savdski princ ali šejk, ampak ameriški predsednik Donald Trump osebno. Prepoved financiranja mednarodnih pro-choice skupin je predsednik Savdskih ameriških držav podpisal že prvi delovni dan v Ovalni pisarni, kot sploh enega prvih dokumentov, ki jih je sprejel v svojem mandatu.

»Mi v Združenih državah na ženske in dekleta gledamo kot na sestre in čutimo odgovornost, da jim odpremo nove možnosti,« bi lahko rekel Donald Trump in to ne bi bilo nič manj sarkastično od besed princa Faisala, niti nič manj smešno od fotografije iz Ovalne pisarne.

Fotografija s podpisovanjem dokumenta o »ženskih možnostih« brez enega samega dekleta in ene same ženske, s sedmimi moškimi mrkih pogledov, je prav tako tedaj postala viralna senzacija, prav tako so se vsi smejali predsedniku države, ki ji pravijo tudi dežela »možnost« – dobro, v redu, »moška možnost« – čeprav niti tedaj ni bilo jasno, kaj je na tej sliki smešno, a kaj šele danes, ko jo vsi primerjajo s sliko iz Buraidaha. Savdske ameriške države? Bojim se, da so bolj Savdski združeni narodi.

Konec prejšnjega leta je namreč, samo tri ali štiri mesece pred tem, ko je nastala zdaj že slavna slika iz Buraidaha, Generalna skupščina Združenih narodov izbrala nove članice sveta ZN za človekove pravice in med njimi – brez večjih nesoglasij – prav Savdsko Arabijo, uradno največjega svetovnega sovražnika človekovih pravic in svoboščin. To pa ni izzvalo posebnega razburjenja, a kaj šele smeh: za Savdsko Arabijo – državo, v kateri ženske ne smejo voziti avtomobilov in v kateri so bičanja prešuštnikov in sekanje glav homoseksualcev priljubljena javna zabava – je to v svetu ZN za človekove pravice že tretji mandat! Že več kot deset let šejki pod kefijami najbolj normalno sedijo in odločajo v najvišjem svetovnem telesu za človekove pravice, a taisti svet se smeje, ker sedijo v Dekliškem svetu Al-Qassima!

Če vprašate mene, je Savdska Arabija v svetu ZN za človekove pravice bolj revolucionarna stvar kot trinajst moških v Dekliškem svetu Al-Qassima.