Človek se v takšni situaciji oprime vsake bilke, ki bi ga lahko rešila. Pot po kopnem in morju bi bila izredno nevarna, mnogi je niso preživeli. Za nosečnico bi bila zelo tvegana. Prodala sta, kar sta imela, in premoženje porabila, da sta si prek zvez uredila turistični vizum za pot na Hrvaško. V resnici sta želela v Nemčijo, saj ima Carol tam brata. A se je njuna pot zaradi dublinske uredbe ustavila v Sloveniji.
Bi kdo, ki bi se znašel v takšni situaciji, ravnal drugače? Bi ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar ravnala drugače?
V Sloveniji sta za azil zaprosila tri mesece pred rojstvom sina Adela. Takrat sta mislila, da je najhuje že za njima. Kakšna zmota. Začelo se je mučenje. Najprej je Carol izmozgala poporodna depresija, nato je stisko povečevala ujetost v birokratskih krempljih ministrstva za notranje zadeve, ki ni hotelo slišati o tem, da bi zaradi izjemnosti situacije o prošnji za azil presojala Slovenija. Zgodba se je selila po sodiščih, z ene stopnje na drugo. S čakanja v čakanje. In z vsakim novim čakanjem je bila Carol bolj izmučena, celo tako zelo, da tudi po mesec dni ne zapusti sobe v azilnem domu. V zadnjem času niti Hany ne zmore več, tudi on si je poiskal zdravniško pomoč. Kdo ne razume, da takšen položaj, ki bi se z vrnitvijo na Hrvaško lahko le še poslabšal, slabo vpliva na otroka? To zagotovo ne more biti v največjo otrokovo korist.
»Počasi umira, kdor postane suženj navad,« je zapisal Pablo Neruda. Veliki čilski pesnik je imel v mislih človekovo voljo, življenjski ogenj, ki naj bi ga aktiven človek ohranjal. Čakanje je za Carol postalo navada. Počasi je umiral njen plamen. Danes, ko z grozo pričakuje deportacijo, ognja ni več. Je le še žerjavica. Ujetnica čakanja ni postala po lastni volji, ampak zaradi suhe birokracije in odsotnosti človečnosti odločevalcev, ministrstva za notranje zadeve ter vsemogočih sodišč. Predvsem uslužbencev ministrstva – ministrice Vesne Györkös Žnidar, državnega sekretarja Boštjana Šefica, generalne direktorice direktorata za migracije Nine Gregori, direktorice urada za migracije Nataše Potočnik in njihovih sodelavcev. Ti še vedno lahko spremenijo odločitev in uporabijo diskrecijsko klavzulo v 17. členu dublinske uredbe, po katerem bi Slovenija prošnjo družine obravnavala sama. Čas imajo do jutri zjutraj, ko naj bi družino deportirali na Hrvaško.
Kaj bi državo stalo, če bi sprejela še tri prosilce? Tri ljudi, ki so že vključeni v druž bo, imajo tu socialne vezi in so tik pred tem, da državi za stroške, ki jih je imela z njimi, začnejo vračati s plačevanjem davkov. Hany ima namreč že obljubljeno službo. Morda kaj več empatije premore komisar za človekove pravice Sveta Evrope Nils Muižnieks. Tako kaže. Včeraj se je v tovarni Rog sestal z migrantsko skupnostjo, ljudmi z dna. Zraven je bila tudi Carol Korba. Tam pa ni bilo nikogar z ministrstva za notranje zadeve. Tudi pred tem jih ni bilo.
Ko pogledaš Carol Korba v oči, besede niso potrebne – vsakdo bi uganil, da stavek iz uvoda drži tudi zanjo. V Siriji, med bombami in ruševinami, njen plamen ni ugasnil. V Sloveniji je. Vojno sta preživela, zdaj imata z možem občutek, da bo njuna družina umrla tukaj. Na hladnih rokah birokracije.
