Kot že v več drugih primerih so zdaj še smreke, žage in boj za direktorski stolček prvega gozdarja v državi potrdili, da je Cerarjeva koalicija klinično mrtva. Kako si drugače razlagati dogajanje na nedavni seji parlamentarnega odbora za kmetijstvo, na kateri so štirje poslanci SMC nepričakovano stopili na stran opozicijske SDS in podprli njene predloge sklepov, ki korenito posegajo v delovanje lani ustanovljenega državnega gozdarskega kolhoza, imenovanega SiDG? Za temi sklepi se namreč skriva želja po tem, da bi z državnim denarjem gradili lesne centre (beri nove žage, čeprav imamo več kot 700 starih), a ne kjer koli. Pomembno je, da tak center nastane na Koroškem, na pogorišču tovarne ivernih plošč (TIP) Otiški Vrh.
Podpredsednik parlamentarnega odbora za kmetijstvo Simon Zajc (SMC) je jurišnike iz svoje poslanske skupine sicer hotel ustaviti, da ne bi glasovali za sklepe SDS, a jih ni obvladal. Če ne bi poznali ozadij, bi si morali priznati: še sreča, da mu ni uspelo in da so poslanci glasovali po svoji vesti. Toda vprašanje je, ali ni vest vsaj nekaterih od njih malce kosmata. Na zeleno tipko je namreč pritisnil tudi koroški poslanec Danilo Anton Ranc, bolj znan kot nekdanji direktor TIP Otiški Vrh, ki si ves čas, odkar sedi v parlamentu, prizadeva, da bi država dala denar za oživitev koroške tovarne iverk. Pri tem mu je v veliko oporo generalni direktor direktorata za lesarstvo na ministrstvu za gospodarstvo Jože Prikeržnik, za katerega kolegi lesarji pravijo, da slabi dve leti, odkar je bil direktorat ustanovljen, vso energijo bolj ali manj usmerja le v oživljanje Otiškega Vrha – z denarjem davkoplačevalcev, kakopak. Je naključje, da je bil tudi Prikeržnik zaposlen v propadli tovarni iverk (med drugim je bil njen tehnični direktor)? Tukaj, milo rečeno, diši po prepletanju zasebnih interesov s službenimi.
Glede na vztrajnost omenjenih možakarjev ne bi bilo presenečenje, če bi SiDG ves zaslužek od prodaje državnega lesa bogsivedikomu (podatke o kupcih skrivajo kot kača rep) vložil v Otiški Vrh. Bo pač podjetje »privarčevalo« drugje, kar je uspešno počelo že prve mesece svojega delovanja, ko je – v želji po prikazovanju čim višjega dobička – zanemarilo skrb za nego gozdov in vzdrževanje gozdnih prometnic. Direktor Zavoda za gozdove Slovenije Damjan Oražem priznava, da zadnjih deset let odstotek izvedbe načrtovanih del v državnih gozdovih vztrajno pada. Lani je celo dosegel rekordno nizko raven, a komu mar za to.
V zavodu za gozdove, gozdarskem inštitutu, gozdarski fakulteti… »popolnoma apatični ždijo v svojih zalizanih hišicah, namesto da bi gozdarji stopili skupaj in se postavili na zadnje tace«, je bil pred časom do razmer v slovenskem gozdarstvu kritičen ugleden gozdar Janez Černač. A ga gozdarji ne slišijo, še manj politiki. Koalicijski trojček ta trenutek zanima samo to, kdo bo vodil državno gozdarsko podjetje. Doslej je imel SiDG tri direktorje (vsaka od koalicijskih strank je izbrala svojega, kar se je izkazalo za povsem zgrešeno, saj med njimi ni bilo »kemije«), po novem bosta dva. Toda če želi družba SiDG uspešno poslovati, je kemija v vodstvu ključna, zato bi bilo modro, če bi z javnim razpisom izbrali le glavnega direktorja, ta pa bi si sam poiskal sodelavce s »kemijo«.
Žal je malo upanja, da bi kadrovski mešetarji v koalicijskih SMC, DeSUS in SD vsaj tokrat kadrovali po pameti, ne po strankarski pripadnosti kandidatov.
