Osemdeset odstotkov prebivalcev Katalonije razume, da smo s Španijo v političnem konfliktu in da mora biti ta rešen demokratično. Več kot polovica zahteva samostojnost, nikakor pa ne vsi. Velika večina pa o tem vprašanju zahteva referendumsko odločanje.
Kakšen je odgovor Španije?Namesto da bi se soočila s političnim problemom s političnimi orodji in potmi, vedno bolj uporablja sodstvo. Nekdanjega predsednika katalonske vlade in dva ministra so obsodili na dvoletno prepoved opravljanja političnih funkcij in denarno kazen 30.000 evrov. Njun zločin je bila organizacija participativnega procesa, v katerem so ljudi vprašali, ali si želijo Katalonijo kot samostojno državo.
Kako se vaše politično prizadevanje za osamosvojitev vključuje v sedanjo dinamiko preobrazbe Evropske unije?Katalonska osamosvojitev je neposredno povezana z evropskim projektom. Od vsega začetka trdimo, da ne gre samo za pravico katalonskega naroda do samoodločbe in samostojne države. Vprašanje je širše. Ena članica Evropske unije, katere del smo, je pred resnim vprašanjem, ali so njeni temelji demokratični. Prejšnji teden je beneška komisija izdala zelo ostro kritično poročilo o španski reformi ustavnega sodišča. Novi zakon o ustavnem sodišču omogoča prepoved državljanom, da zasedejo položaje, za katere so izvoljeni, in to, da se jih lahko naloži visoke denarne kazni. Če ne izpolnjujejo ustavnih načel, jih lahko preganjajo.
Zakaj je to za vas problem?Zato, ker to postavlja pod vprašaj pravno legitimnost ene od članic. Evropske ustanove bi se tega morale zavedati in bi jih takšen razvoj dogodkov moral skrbeti. Od španske vlade seveda dobimo nasproten odgovor. »To ni sporno, ker vi z zahtevo po samostojnosti kršite zakon.« Za nas pa je popolnoma nesprejemljivo, da je politični proces osamosvajanja zveden na sodni proces. Mi sami sebe razumemo kot prebivalce Evrope. Večina Kataloncev brani evropski projekt.
To danes ni ravno moderno.Na Evropo gledamo z naklonjenostjo. Smo evropski državljani. Ne sprejemamo zamisli, da je naša osamosvojitev špansko notranje vprašanje. Prej ali slej bo jasno, da to ne drži. Na dan, ko bomo izvedli referendum o osamosvojitvi in bodo rezultati jasno pokazali, da prebivalci Katalonije hočejo samostojno državo, to nikakor ne bo samo špansko vprašanje. Članice Evropske unije bodo morale do tega zavzeti stališče. Rezultat referenduma bo dejstvo. Evropske ustanove bodo morale nekaj reči. To je resničnost.
Mi zares obstajamo. Ne samo, da nas je 7,5 milijona resničnih ljudi. Šestnajst odstotkov prebivalstva ustvari 20 odstotkov španskega bruto domačega proizvoda in 34 odstotkov vsega izvoza države. To sta dva odstotka evropskega bruto domačega proizvoda. Ekonomsko je Katalonija močno povezana s preostalo Evropo, infrastrukturno je med Iberijskim polotokom in evropskim kontinentom. Osemdeset odstotkov vsega španskega izvoza v preostali del Evrope gre skozi Katalonijo. To zadeva vse. Mi zahtevamo samo to, da najdemo razumne in demokratične rešitve, pri katerih se bodo vsi počutili varne. To je mogoče in izvedljivo. Zahtevamo enakopraven pogovor o tem.
Kako so ekonomska kriza in evropske zahteve po varčevanju vplivale na vaše načrte?Zelo močno. Pokazalo se je, da gre za vprašanje upravljanja. Omejitev dolga je zelo pomembno orodje stabilnosti ekonomije. Kot regija Španije moramo državljanom zagotoviti storitve. Izobraževanje, socialno varnost, policijo in druge ključne storitve, ki Kataloniji omogočajo, da normalno deluje. Za to potrebujemo proračun. Španska vlada pa je zase pridržala pravico do proračunskega primanjkljaja, možnost regij, da imajo primanjkljaj, pa je skrčila na skoraj nič. Nastal je mučen položaj. Tisti, ki morajo zagotavljati storitve, jih zaradi ekonomskih restrikcij niso mogli zagotoviti.
Ampak to ni bila odločitev na podlagi ekonomske logike. To je bila politična odločitev španske vlade. To je dober primer tega, da ne gre za vprašanje denarja, ampak za vprašanje, kdo sme odločati o tem, kako bo denar porabljen. Sedanji deficit španske države je rezultat tega, da ni koherence med odgovornostjo za zagotovitev storitev in možnostmi, da jih zagotovite. Španska vlada ne podpira ekonomije, ki bi lahko celotni Španiji zagotovila zagon. Katalonska ekonomija bi lahko delovala kot lokomotiva. Vlada pa dela ravno nasprotno. Stiska in stiska nas, kolikor more, in omejuje potenciale regionalne ekonomije. Pa je zmanjšanje stopnje brezposelnosti v Kataloniji kljub temu hitrejše kot v drugih delih Španije.
Iz čisto političnih razlogov Španija omejuje tudi naložbe v Katalonijo. Dvajset odstotkov bruto proizvoda in samo sedem odstotkov naložb. Prebivalstvu, ki vsak dan čuti posledice takšne politike, je zelo težko razložiti, zakaj je to pametno, zakaj je to v skladu z evropskimi normami.
Kako bi se pa vi lotili evropske politike?Mi se tega lotevamo ves čas. Poglejte vprašanje beguncev, ki je najbrž tudi za vas zelo aktualno. V Španiji je to vsakdanji problem. Španska vlada se je pri evropski komisiji obvezala, da bo sprejela 16.000 beguncev, ki jih razporejajo iz drugih držav Evropske unije. Dvajset odstotkov pripada Kataloniji. Tako mi to razumemo. Katalonska družba je s svojimi ustanovami in civilno družbo izrazila pripravljenost, da sprejme 4500 beguncev. Za toliko ljudi smo pripravljeni poskrbeti po vseh pravilih in mednarodnih dogovorih. Poslali smo formalno pismo evropski komisiji in španski vladi, v katerem smo napisali, da smo pripravljeni. »Prosimo, ravnajte v tej smeri.«
Odgovor španske vlade je bil, da ne moremo sprejeti toliko beguncev. Prišlo jih je samo nekaj sto, ker španska vlada Kataloniji ne dovoli prevzeti vseh 4500 beguncev. Očitno je, da je med nami in špansko vlado politični, ne pa pravni problem. Odgovor je mogoče najti samo v političnem okviru. V našem interesu je, da pride do politične razrešitve na demokratičen način v evropskem kontekstu. Mi hočemo biti članica Evropske unije kot samostojna država.
Tudi zdaj, ko se Evropa razvija v smeri, pri kateri se zdi, da bodo imele majhne države bistveno manjšo moč odločanja od velikih?Seveda. To je resničnost. Katalonija ima nekoliko večji BDP od Grčije ali Portugalske, kar jo uvršča med srednje velike države. Institucionalno in ekonomsko je očitno sposobna popolnoma kompetentno delovati kot samostojna država. Tega nihče ne zanika. V evropskem okviru lahko normalno delujemo. Vendar je hkrati jasno, da je treba Evropo na novo izumiti. Evropa je izgubila kredibilnost pri lastnih prebivalcih. To kredibilnost ji je treba vrniti.
Vendar ne mislim, da je ideja Evropske unije ogrožena. Lahko smo kritični do tega, kako je bil koncept integracij izveden. Treba ga je tesneje povezati s prebivalci. Idejo je treba povezati z lokalnimi percepcijami. Majhne države drugače delujejo in se drugače odzivajo na velike probleme od velikih držav. To je normalo. Sistem, kakršen je Evropska unija, mora biti oblikovan tako, da so različni pristopi lahko združljivi med seboj. Nespametno pa je riniti naprej po poti, ki ustvarja vedno nove in nove frustracije.
Ali niso zaradi tega sredobežne sile vedno bolj uspešne?Dejstvo je, da se evroskepticizem širi in da prevzema vedno nove oblike. Nekateri modeli se gibljejo proti skrajni desnici, drugi se navdihujejo pri skrajni levici. Populizem je vedno bolj učinkovito politično orodje. Na to je treba odgovoriti z jasnimi in razvidnimi političnimi projekti. Poskusimo okrepiti idejo Evropske unije skozi perspektivo njenega državljana in njegovih demokratičnih ambicij. Lahko razmislimo o različnih konceptih suverenosti, ki bi različnim resničnostim omogočile, da bi se udobno počutile v sistemu z več ravnmi.
Ne moremo se samo pritoževati, da nam to ni všeč. Za začetek velja pogledati, kakšne so lekcije, ki smo se jih naučili ob grški krizi, razumeti je treba resničnost Velike Britanije in drugih držav, ki mrmrajo o izstopu. Z nekaterimi rečmi se je treba soočiti. Osnovni problem Evropske unije je soočenje z resničnostjo. Resničnost je tukaj. Ne skrivajmo se za zaveso. Prej ali slej se bo treba soočiti. Prej ali slej se bo treba odkrito pogovarjati o najbolj mučnih problemih. Bolje je, da se to zgodi čim prej, ker bo drugače soočenje prišlo kot eksplozija.
