Boj z mlini na veter? Nova vlada v Barceloni namreč obljublja, da bo v roku poldrugega leta izpeljala referendum o katalonski samostojnosti, s soglasjem Madrida ali brez, ter da bo gospodarsko najmočnejšo regijo v državi pripravila na samostojno življenje. Španska vlada o tem doslej ni hotela slišati nič in prav mogoče je, da bo tako tudi ostalo. A najprej bo treba počakati na izide novih parlamentarnih volitev 26. junija.
Dan po omenjenem srečanju je predsednik katalonske vlade Carles Puigdemont dajal videz, da se ga gesta, če je bila tako sploh mišljena, ni niti najmanj dotaknila. V barcelonski srednjeveški palači Generalitat, kjer je v 650 letih zgodovine služilo 129 njegovih predhodnikov, je stopil pred novinarje in povedal, da so začeli pisati 45 zakonov in postavljati na noge organe, ki bodo Kataloniji omogočili razglasitev neodvisnosti in samovlado: davčno upravo, centralno banko, sodni sistem, ustavo, vojsko in tako naprej. »Temu pravim prehod iz postavtonomnega v pred-neodvisnostno stanje,« je oznanil Puigdemont. »Prvič v zgodovini katalonskega parlamenta imamo večino poslancev, ki podpirajo neodvisnost Katalonije ... in prvič projekt katalonske prihodnosti oblikujemo ne oziraje se na špansko politiko,« je rekel.
Cilj nove vlade je, da v osemnajstih mesecih ustvari paradržavo. Torej strukturo, ki bi bila v primeru uspešnega osamosvojitvenega referenduma sposobna takoj prevzeti vse funkcije samostojne Katalonije. Stranke, ki se zavzemajo za neodvisnost, so se o tem dogovorile že pred volitvami septembra lani. Potem so na njih zmagale ter januarja v zadnjem trenutku sestavile vlado. Gre za mestoma precej nenačelno koalicijo, ki pa je združena ob velikem skupnem cilju. Njeno vodenje je prevzel 53-letni Puigdemont, dotlej precej neznani župan Girone, ki je zamenjal Arturja Masa, ker je njegov odhod zahtevala manjša koalicijska partnerka, Kandidatna lista ljudske enotnosti CUP. Potem se je nova vlada, ki jo sestavljajo še štiri stranke, združene v blok Skupaj za »da«, podala na pot, na kateri se obeta veliki trk z vlado v Madridu.
»Mislimo, da je odločitev Puigdemonta in ostalih secesionističnih strank izkrivljanje vladavine prava in demokracije,« pravi Juan Mellen iz organizacije Katalonska civilna družba, ki nasprotuje odcepitvi. »Ustvarjanje struktur, ki bi nadomestile javne, zakonite in demokratične institucije, lahko pelje v vrsto sodnih sporov med špansko in katalonsko vlado. Napetost se bo stopnjevala, bolj ko se bomo bližali roku, ki si ga je zastavila katalonska vlada. To ni najboljša pot za članico Evropske unije.« Zagovorniki neodvisnosti pa so prepričani, da poti nazaj ni več in da so vlade v Madridu zamudile priložnost za kompromis z nenehnim zavračanjem pogovorov o spremembah španske ustave, ki bi Kataloniji dale več avtonomije.
»Praksa kaže, da ciljev ne bo mogoče doseči v okviru španske države, žal. Čas za kompromis je minil. Bil je čas, da nam predstavijo ponudbo, pa se je pokazalo, da za to ni nobene možnosti,« pravi Elena Jimenez iz organizacije Omnium Cultural, ki podpira neodvisnost 7,5-milijonske Katalonije. Mnogi zagovorniki samostojnosti nastopajo podobno suvereno. Toda prebivalstvo je daleč od enotnosti. Velika večina Kataloncev s sedanjim stanjem ni zadovoljna, toda to ne pomeni, da so vsi za neodvisnost, saj velik del prebivalstva zagovarja spremembo španske ustave v prid večji avtonomiji, ne pa osamosvojitev. Vladne stranke imajo zato težavo: lanske volitve so predstavile kot plebiscit o neodvisnosti, vendar so na njih dobile le 48 odstotkov glasov, torej ne absolutne večine, čeprav je to zaradi volilnega sistema zadoščalo za večino parlamentarnih sedežev. Puigdemont na vprašanje o tem, ali imajo legitimen mandat za osamosvojitev, odgovarja: »Ko smo šli na volitve, smo dejali, da če bomo imeli večino poslancev, bomo pripravili zakone in strukture za pot k neodvisnosti. Jasno je, da večino imamo; 48 odstotkov državljanov je za neodvisnost, 39 odstotkov jih je proti.« Dodaja pa, da pod njegovim mandatom ne bo enostranske razglasitve neodvisnosti. »Moj mandat je, da ustvarim strukture za neodvisnost in da lahko skupaj s parlamentom organiziramo referendum.«
Kako razdeljeno volilno telo spremeniti v večino
Profesor političnih ved in ustavnega prava na Univerzi v Valencii Juan Rodriguez Teruel ocenjuje volilni rezultat drugače, kot slab za obe strani. »To je za ene in druge zelo nezadovoljiv razplet. Kajti to ni močna večina, s katero bi lahko zagovarjali pot k neodvisnosti. Vsi v skupini nacionalistov to vedo. Vendar po drugi strani tudi ne moremo reči, da je bilo zavzemanje za neodvisnost na volitvah poraženo.« Kot pravi, bo za vladajoče katalonske politike velik izziv, kako to razdeljeno volilno telo spremeniti v večino. Pomembna bodo tudi razmerja med separatističnimi strankami samimi, saj med njimi pogosto vlada napetost.
Vprašanje katalonske avtonomije in tudi neodvisnosti seveda ni novo, o njem se govori že stoletja, bolj ali manj ves čas od leta 1469, ko so se s kraljevo poroko povezala ozemlja pod aragonsko krono, kamor je sodila tudi Katalonija, in ozemlja pod krono Kastilje, pod katero je bila večina današnje Španije. Leto 1714 je v katalonsko zgodovino zapisano s posebej črnimi črkami, saj je takrat izgubila pravice in svoje institucije, ker je v vojni za španski prestol podprla kasneje poraženega Karla VI. Habsburškega; 11. septembra tega leta je padla Barcelona in to je še danes katalonski nacionalni praznik. Navijači nogometnega kluba Barcelona na vsaki tekmi v 17. minuti in 14. sekundi razvijejo zastave in vzklikajo: »Neodvisnost!«
Po padcu Francovega režima, ki je zatiral katalonsko kulturo, je Katalonija takoj izkoristila možnost najširše mogoče avtonomije po novi ustavi. Zagovorniki neodvisnosti so obstajali ves čas in Katalonska republikanska levica (ERC), ki je zdaj ena od strank tabora Skupaj za »da«, je desetletja predstavljala politično utelešenje separatistov. V letih po padcu Franca je redno dobivala od 10 do 20 odstotkov glasov. Potem ko je Španija v letih 1994–2007 zabeležila najdaljše in največje obdobje gospodarske rasti, pa je sledila huda recesija. In z njo sovpada porast podpore samostojni Kataloniji. Takšnih številk kot na zadnjih volitvah pač ni zabeležila še nikoli. Gospodarska kriza je pri delu prebivalstva porodila občutke o nepravično visokih prispevkih v zvezno blagajno, kar se je odrazilo v sloganu »Španija nas ropa«. Zagovorniki neodvisnosti so to nezadovoljstvo znali preusmerili v podporo neodvisnosti in argumentu, da bi bilo Kataloniji na svojem boljše.
Fino, dobili smo denar, nič nam ni treba početi
»Razlika med tem, kar Katalonija plača v davkih osrednji vladi, in porabo osrednje vlade v Kataloniji je približno osem odstotkov katalonskega BDP. To je dobrih petnajst milijard evrov na leto. Če postane Katalonija neodvisna, tega stroška ne bo,« pravi Nuria Bosch Roca, profesorica ekonomije na Univerzi v Barceloni in zagovornica katalonske neodvisnosti. Argument slovenskim ušesom ni povsem tuj iz časov razpadanja Jugoslavije. Bosch Roca je sodelovala pri pripravi ene od osemnajstih študij o ekonomskih posledicah katalonske osamosvojitve in ugotovila, da bi za pripravo novih državnih struktur porabili dva odstotka BDP, torej bi bili še vedno v lepem plusu.
»Bilo bi nam boljše. V to sem prepričana,« pravi. Na vprašanje, ali ni to sebično razmišljanje nekoliko bogatejšega dela države, odgovarja: »To Španija trdi že ves čas. Katalonija je že prej hotela zmanjšati prispevke in kritika drugih regij je bila vedno ista. A dejstvo je, da stopnja razvoja Andaluzije ali Extremadure dvajset, štirideset let stagnira. Pa ves čas prejemajo denar. Ne razvijajo regionalne ekonomije. Rečejo: fino, dobili smo denar, smo srečni, nič nam ni treba početi. Če pa se osamosvojimo, bo morda to motiv za regije, da se zbudijo. Zdaj so zaspale, ker nimajo spodbude za razvoj.«
Tako kot zagovorniki samostojne Katalonije razlagajo svoj prav, so na drugi strani analize, ki kažejo drugačno sliko. V poročilu madridskega Inštituta za ekonomske študije navajajo, da je Katalonija danes ena najbolj razvitih regij v Evropi predvsem po zaslugi tega, da je zadnjih tristo let del skupnega španskega trga, ki ji je odprl pot tudi do (nekdanjih) kolonij. Avtorji ocenjujejo, da bi Katalonija utrpela »dramatične« gospodarske posledice, če se osamosvoji, ker Španija bržkone ne bi pristala na njeno članstvo v EU. Zaradi negotovosti bi sledil beg kapitala in podražilo bi se zadolževanje, ocenjujejo v poročilu. »Niti najmanjše možnosti ni, da bi katalonska država izpolnila obljube o izboljšanju javnih storitev, pokojnin in infrastrukture s sredstvi, ki so zdaj Kataloniji odvzeta,« ocenjuje inštitut.
Ekonomski argument je eden od dveh glavnih, ki se vrtita okoli vprašanja neodvisnosti, drugi je usoda katalonskega jezika in kulture. »Danes je na svetu več katalonsko govorečih ljudi kot kdajkoli v zgodovini. Katalonski jezik in kultura s pridom izkoriščata, kot je tudi prav, globalno prisotnost španskega jezika in kulture,« položaj katalonskega jezika hvali Juan Mellen. Bel Olid, predsednica društva katalonskih pisateljev, odgovarja, da Nekatalonci položaja morda niti ne dojemajo: »Ne morejo razumeti, kako je, če je tvoj jezik zapostavljen, kot belci ne morejo razumeti, kako je, še si črn. Nikoli ne bom dobila evropske nagrade, ker me španska žirija zanjo nikoli ne bo predlagala. Ker ne zna jezika.« Pravi, da je veliko področij, kjer se lahko izražaš le v španščini. »Ko pišem španski vladi, moram to storiti v španščini. Četudi španska ustava pravi, da mora država ščititi vse jezike, ki se govorijo v Španiji – torej tudi katalonskega, baskovskega ali galicijskega – tega v praksi ni.«
Jezik in sodni spori
Zaradi vprašanja rabe jezika prihaja do konkretnih sodnih sporov. V Madridu so denimo razveljavili sklep, da morajo katalonski sodniki znati katalonščino, z argumentom, da to diskriminira sodnike iz drugih delov Španije. V Kataloniji so nezadovoljni tudi z odločitvijo sodišča, da mora šola zagotoviti četrtino predmetov v španščini, če to zahteva ena sama španska družina na šoli (jezik poučevanja je katalonščina). In tako naprej.
Tudi nenehni sodni spori, ko španska vlada redno pošilja katalonske odločitve v presojo ustavnemu sodišču, so dvignili podporo neodvisnosti. Kritiki izpostavljajo odločitev Katalonije, da je pripravljena sprejeti 4500 beguncev v dveh letih, kar je pozdravila tudi Evropska unija, pa je vlada v Madridu to prepovedala, rekoč, da gre za njeno pristojnost. In jih je sprejela osemnajst. Omenjajo katalonski zakon, po katerem podjetja za distribucijo električne energije ne smejo prekiniti dobave devetsto družinam v Kataloniji, ki imajo potrdilo socialnih služb o nezmožnosti plačila. Špansko ustavno sodišče ga je razveljavilo.
Raül Romeva nekoč ni bil naklonjen osamosvojitvi, bolj se je nagibal k decentralizaciji. Zdaj kot novi katalonski zunanji minister navaja še en razlog, zaradi katerega po njegovem vse več ljudi podpira neodvisnost in zaradi katerega si je premislil tudi sam. »Ključni moment, ko smo spoznali, da decentralizacija Španije ne bo mogoča, je leto 2006,« pravi. Takrat je Katalonija sprejela svoj novi statut in ga poslala v Madrid, kjer pa so ga »drastično spremenili«. Pa vendarle ga je katalonski parlament »z veliko bolečnine«, kot pravi Romeva, potrdil, ljudje pa potem še enkrat na referendumu. Kljub temu zapletenemu procesu ga je španska Ljudska stranka na koncu poslala na ustavno sodišče, ki je leta 2010 razveljavilo štirinajst členov, 27 pa jih je prepustilo presoji nižjih sodišč.
»Vsak poskus spoštovanja raznolikosti je torej padel v vodo. Najbolj grenko je bilo spoznanje, da problem ni le političen, ampak ustavni in zakonski, da se tiče delitve oblasti in kredibilnosti države kot sistema,« pravi Romeva, ki sicer precej hodi po svetu in razlaga argumente za osamosvojitev Katalonije ter išče podporo. Prihodnji mesec bo na Hrvaškem »in v soseščini«. Kje vse še, ni hotel povedati, rekoč, da sogovornikov noče spraviti v zagato, saj španska veleposlaništva vselej posredujejo s političnimi pritiski proti takšnim srečanjem.
Po razveljavitvi členov katalonskega statuta leta 2010 so sledile velike demonstracije. Leta 2013 je katalonski parlament sprejel deklaracijo o suverenosti in pravici do samoodločbe katalonskega ljudstva, ki jo je špansko ustavno sodišče razveljavilo. Leta 2014 so izpeljali posvetovalni referendum o prihodnosti Katalonije, na katerem se je 85 odstotkov udeležencev izreklo za samostojnost, vendar je bila volilna udeležba manj kot tretjinska, kar pomeni, da je za samostojnost glasoval vsak četrti Katalonec z volilno pravico. Januarja lani pa je Arthur Mas razpisal volitve, ki jih je predstavil kot plebiscit: če bodo večino dobile stranke, ki so za neodvisnost, bodo to razumeli kot soglasje ljudstva, da se začne s postopkom osamosvajanja.
Katalonski politiki govorijo dvoumno
Vendar preprostih odgovorov v Kataloniji ne more biti, in to ne samo zaradi volilnega izida, kakršen je lanski. Že podatek, da se ima 22 odstotkov prebivalcev Katalonije za Katalonce, četrtina bolj za Katalonce kot za Špance, 42 odstotkov v enaki meri za Katalonce in Špance, slabih deset odstotkov pa bolj za Špance, govori o pisani identiteti katalonske družbe, v kateri ima 75 odstotkov prebivalcev najmanj enega starša ali starega starša iz drugih delov Španije.
Potem je tu vprašanje Evropske unije. Romeva pravi, da so prebivalci Katalonije Evropejci in bodo to vedno ostali, toda v primeru osamosvojitve lahko Španija blokira članstvo v EU, kar bi imelo gospodarske posledice. Romeva, nekdanji evropski poslanec, odkrito računa, da bi EU v tem primeru igrala vlogo posrednika med Barcelono in Madridom, saj da je svojo prilagodljivost dokazala v pogajanjih z Veliko Britanijo, da bi preprečila njen izstop iz EU. Kako bi se v resnici obnašal Bruselj, je težko reči, a Romeva dokazuje, da je dobro seznanjen s praksami drugih držav. Omenja, da je francoski premier slovenskim predstavnikom dan pred osamosvojitvijo dejal, da ne bodo nikoli v Evropski uniji. »Toda ko enkrat razglasiš samostojnost, se položaj v trenutku spremeni. To postane dejstvo, s katerim se je treba ukvarjati,« pravi.
Vprašanje je, ali bo katalonski položaj sploh prišel tako daleč, navkljub obljubam vladajoče koalicije. Junija bodo v Španiji predčasne volitve, potem ko strankam po decembrskih ni uspelo sestaviti vlade. Veliko bo odvisno od tega, ali bo nova vlada pripravljena na pogovor o ustavnih reformah oziroma ali bi celo prižgala zeleno luč katalonskemu referendumu o neodvisnosti. Tradicionalno največji ljudska in socialistična stranka to zaenkrat zavračata, je pa temu naklonjen Podemos.
Glasnih besed o poti k neodvisnosti, s katere da ni več poti nazaj, zato ne gre jemati za suho zlato, pravi profesor Teruel. »Ne smemo pozabiti, da katalonski politiki govorijo dvoumno. Ko pravijo, da bodo v naslednjih mesecih postavili strukture za neodvisnost, je to prej izpolnjevanje pričakovanj volilcev kot resnični praktični načrt, ki bi ga imeli v rokah. Težave imajo že s sprejemanjem zakonov v parlamentu, za letos še ni proračuna, veliko je torej negotovosti.« Po njegovi oceni je še vedno prostor, da se katalonske oblasti z Madridom dogovorijo za ustavne reforme in ne krenejo v neodvisnost. Takšen korak nazaj bi bil za katalonsko vlado težak, pravi, a morda vendarle ne tako zapleten, ker je mnogo volilcev, tudi na strani nacionalistov, ki se ne na scenarij odcepitve ne zanašajo zares. Ali kot ocenjuje Juan Mellela, »državljanov, ki so na lanskih volitvah glasovali za nadaljnje življenje v okviru Španije z reformami, je več kot tistih, ki so se odločili, da Španijo raztrgajo.«
