Glasno navijanje, ploskanje, kričanje: »Urša, zdrži!« In naenkrat je vse utihnilo. Urša Haberl je v polfinalu zaradi poškodbe zadnje stegenske mišice obležala na tleh. Vse je kazalo na to, da bo morala favoritinja športnih bojev predati tekmo. V očeh njenih staršev je bil strah. Obenem sta bila njena mama in oče žalostna, želela sta čim prej pomagati in priti do hčere, ki je ležala na tleh. Po dvorani se je slišalo šepetanje, čutilo razočaranje. In potem je vstala. Prišla je na tatami in pokimala sodniku. V boju je zaradi bolečin v nogi svoji nasprotnici zadala udarce le z rokami. Uvrstila se je v finale, kjer je odločno premagala konkurenco in dvorano zapustila z zlato medaljo.
Karate je izbrala sama
Urša Haberl je šestnajstletnica iz Hrastnika. Pri rosnih petih letih je želela trenirati gimnastiko, ker pa ji tega domači kraj ni omogočal, je odšla na trening karateja. Že na prvem treningu je ugotovila, da ji bo všeč. Sprva je trenirala v Hrastniku, potem pa se je ob vpisu v športni oddelek na Gimnaziji in ekonomski srednji šoli Trbovlje preselila v Karate klub Trbovlje.
Tako kot vsak športnik je tudi Urša morala (in še vedno mora) skozi veliko odrekanja, truda, treningov, paziti pa mora tudi na težo zaradi omejitev v kategorijah. V času, ko je zdoma, starše redno obvešča o svojem dnevu, o počutju in tudi o tem, kje in s kom je, če je zunaj. To je ne moti, saj jo veseli, da starše skrbi zanjo. Zagovarja vrednote, kot so družina, prijateljstvo, spoštovanje, trdo delo. To jo je izoblikovalo v osebo, kakršna je danes. Je izredno motivirana tako za učenje v šoli kot tudi za športne treninge, ob tem pa v domačem kraju uživa tudi prosti čas.
Karate ji je včasih predstavljal hobi, danes pa je pomemben del njenega življenja. Sčasoma je bilo treningov več, temu primerni so bili tudi rezultati. Že pri 12 letih je vstopila v kadetsko in mladinsko slovensko reprezentanco. V letih tekmovanj si je nabrala precej medalj, tako na državni kot tudi na evropski in svetovni ravni. Lahko se pohvali s petim mestom na evropskem prvenstvu 2016, drugim na balkanskem prvenstvu, trenutno najbolj odmeven rezultat pa je uvrstitev na sam vrh svetovne točkovne lestvice v kategoriji športnih borb kadetinj do 54 kilogramov. Njene največje sanje so leta 2020 na olimpijskih igrah v Tokiu dobiti kolajno.
Ob vpisu v karate klub je imela proste roke, starši je niso omejevali. Ko se je odločila za karate, je treninge nadaljevala sama, zaradi lastne želje, prav tako tudi, ko se je prepisala iz Hrastnika v večji klub v Trbovlje. S pomembnostjo treningov se je povečalo tudi njihovo število, dnevi pa niso vedno pravi za treniranje. Kadar se slabo počuti in se ji ne ljubi trenirati, jo starši spomnijo, da trenira zase in za nikogar drugega, in takrat, pravi, premaga slabo voljo ter se napoti v telovadnico.
Urša ve, da brez motivacije in podpore doma ne bi prišla tja, kjer je sedaj. Navsezadnje so starši glavni pri odločitvah. Oče in mati sta se morala velikokrat odpovedati svojim interesom, da sta lahko hčerko peljala na treninge, tekme, priprave ali fizioterapije. Lahko bi rekli, da je karate del celotne družine Haberl. Na vprašanje, kakšna mama bi bila rada sama, pa je odgovorila: »Rada bi bila vsaj pol tako super, kot so moji starši. Ljubeči, skrbni. Upam, da bom vzor svojim otrokom, tako kot so starši meni.«
Rada bi bila veterinarka
Urša je v športu našla prijatelje, zavetje, kjer lahko premaga svoje strahove in jezo, v klubu se počuti dobro, kar ji daje še dodatno veselje. Uspešna šestnajstletnica ima tudi po osem treningov na teden. Največ svojega časa torej preživi v telovadnici z drugimi karateisti in trenerji. Športni prijatelji so tisti, ki jo motivirajo poleg staršev in trenerja, od katerega pričakuje, da ji vlije motivacijo in podporo. Kadar jo kaj teži, se lahko obrne nanj tudi glede težav, ki se ne dotikajo karateja.
Tako starši kot tudi trener so na tekočem z Uršinimi ocenami v šoli. Razlogov za njen uspeh tudi na šolskem področju je več. Pravi, da so jo v osnovni šoli naučili, kako zelo pomembno je učenje, saj znanje odpira vrata. Oče in mati imata Uršo, kar se tiče ocen, še vedno pod nadzorom, a pravi, da jima je zelo hvaležna. To se pozna tudi v gimnaziji, saj šolo in šport odlično usklajuje. Urša trenira tudi v jutranjih urah, med poukom športne vzgoje v dogovoru s trenerjem.
V šolanje mora vlagati precej dela, saj se zaveda, da je samo s karatejem v Sloveniji težko živeti. Čeprav je v drugem letniku in ima še precej časa do vpisa na fakulteto, že razmišlja o veterinarski fakulteti v Ljubljani. Že od otroštva ima rada živali in pri tej misli še danes vztraja. Po končani gimnaziji in maturi se želi preseliti v Ljubljano, vsaj za čas študija. Že precej mlada se je udeleževala priprav, kjer se je naučila skrbeti sama zase. Potovanja zaradi mednarodnih tekem po skoraj vseh celinah pa so ji dala precej izkušenj, kako se znajti brez staršev.
Urša Haberl ima jasno zastavljene cilje. Če bo tako nadaljevala, jo bomo lahko čez tri leta spremljali na televizijskih zaslonih v živo iz Tokia, kjer se bo borila za prve slovenske medalje v karateju.
