Se še spominjate maastrichtske pogodbe, s katero se je rodila Evropska unija? Leta 1992 jo je podpisalo tedanjih dvanajst članic Evropske skupnosti, v Maastrichtu, srednje velikem nizozemskem mestu s 120.000 prebivalci, ki je tako dobilo čast, da svoje ime posodi rojstnemu listu Evropske unije. Četrt stoletja pozneje, natančneje na parlamentarnih volitvah to sredo, je v igri simbolike največ glasov v mestu dobila Stranka za svobodo Geerta Wildersa. Torej stranka najbolj glasnega zagovornika izstopa Nizozemske iz Evropske unije, ki ga označujejo za populista, nacionalista in skrajnega desničarja.
O 53-letnemu politiku je bilo ta teden veliko povedanega tudi zunaj Nizozemske. Še največ o njegovem volilnem porazu, ker je na parlamentarnih volitvah namesto napovedane zmage zasedel drugo mesto, za Ljudsko stranko za svobodo in demokracijo premierja Marka Rutteja. Politični tekmeci so govorili o velikem udarcu za evropski populizem in skrajno desnico, kar sta oznaki, ki ju Wilders zavrača. Toda Maastricht in še mnoga nizozemska mesta ter ne nazadnje vsa država dokazujejo, da politika s prepoznavno peroksidno pričesko, zaradi katere so se ga prijeli vzdevki Mozart, Kapitan peroksid in evropski Donald Trump, ne gre zlahka odpisati. Ne samo zato, ker se je na volitvah povzpel in pridobil pet sedežev (še vedno zaostaja za svojim rekordnim dosežkom iz leta 2010, ko je dobil 24 sedežev), ampak še bolj zato, ker je dokazal, da je v politiki vztrajen in trmast ter da teče na dolge proge.
Življenje med gorilami
Najbolj verodostojen dokaz tega je, da je – po lastnih besedah – za to žrtvoval osebno svobodo. Je najbolj varovan nizozemski politik, zaradi česar po poročilih sodeč ne more redno videvati niti soproge Krisztine, nekdanje diplomatke madžarskega rodu. Nizozemske varnostne službe imajo dovolj slabih izkušenj, da grožnje, ki jih Wilders redno prejema, jemljejo resno. Leta 2002 je bil umorjen populistični politik Pim Fortuyn, dve leti pozneje režiser Theo van Gogh, avtor kritičnega dokumentarca o islamu. Wilders ima zato od leta 2004 ob sebi ves čas varnostnike, nosi zaščitni jopič, sedi v najbolj odmaknjeni pisarni parlamenta in je manj v neposrednem stiku z volilci, zato se podobno kot Trump najbolj zanaša na komunikacijo prek twitterja, na katerem mu sledi 809.000 uporabnikov (ko je lani v Berlinu tovornjak zapeljal v množico na božičnem sejmu, je na twitterju objavil sliko Angele Merkel z okrvavljenimi rokami). Wilders trdi, da takšnega življenja ne bi privoščil niti najhujšemu sovražniku in da sta se s soprogo odločila, da ne bosta imela otrok zato, ker ne bi imeli prave svobode. Po drugi strani ni malo volilcev, ki prav zaradi okoliščin, v katerih živi, zaupajo, da se je zanje pripravljen žrtvovati.
»Za svoja stališča sem plačal ceno,« pravi Wilders. Ta stališča so seveda razlog, da je na seznamu Al Kaide za odstrel, avstralski muslimanski pridigar Fejz Muhamed pa je pozval, naj ga obglavijo. Wilders svari pred islamizacijo Nizozemske, rekoč, da je pred stotimi leti v državi živelo petdeset muslimanov, zdaj pa jih je milijon (v sedemnajstmilijonski Nizozemski to pomeni šest odstotkov prebivalstva). Trdi, da se muslimani niso prilagodili evropskemu načinu življenja in pravilom tukajšnje družbe, zato bi ustavil priseljevanje in gradnjo mošej ter prepovedal koran, ki ga je primerjal s Hitlerjevim Mojim bojem. Islam je označil za »bolno fašistično ideologijo o Alahu in Mohamedu«. O svojih pogledih na muslimane je lani redno pisal za Breitbart, ameriški spletni portal, katerega nekdanji izvršni direktor Steve Bannon je zdaj v najožjem krogu svetovalcev ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Potem ko je Wilders dejal, da bo poskrbel, da bo v državi manj Maročanov, ga je sodišče lani spoznalo za krivega sovražnega govora, a ni bil kaznovan.
Življenje v muslimanski četrti
Wildersovi biografi za ta njegova stališča iščejo različne globlje razlage. Eno najdejo v tem, da je po srednji šoli za nekaj časa odšel v Izrael, kjer ga je po lastnih besedah navdušila pripadnost, ki jo do države kažejo Izraelci, do katerih še vedno goji odkrite simpatije. Takrat je potoval tudi po arabskih državah in bil bojda osupel nad nasilnostjo in kaotičnostjo družb. Potem se je vrnil na Nizozemsko in se po delu v zavarovalništvu podal v politiko. V Utrechtu je bil izvoljen v mestni svet prav na listi Stranke za svobodo in demokracijo, ki jo danes vodi Rutte. Ker je bil na tesnem z denarjem, je živel v revnejši, večinoma muslimanski soseski; po lastnih besedah se je počutil ogroženega, enkrat pa so ga oropali. Nekateri pa njegova stališča povezujejo s tem, da so njegovi stari starši živeli v Indoneziji, ko je bila kolonija Nizozemske, pa so jih od tam pregnali muslimani.
Wilders v Ruttejevi stranki ni zdržal dolgo. Njegova mnenja o islamu so bila precej bolj radikalna od strankinih, zato je leta 2004 izstopil. Točka preloma je bilo Wildersovo nasprotovanje pogajanjem o članstvu Turčije v Evropski uniji in prav letos je lahko dobil nekaj zadoščenja, ko je turški predsednik posredno krojil nizozemsko predvolilno razpravo s svojim udrihanjem po oblasteh v Haagu. Leta 2006 je Wilders ustanovil svojo Stranko za svobodo in na volitvah takoj osvojil devet poslanskih mandatov. Gre torej za razmeroma mlado stranko; francoska Nacionalna fronta je bila recimo ustanovljena leta 1972. Wilders je sicer dolgo zavračal sodelovanje z Le Penovo in drugimi nacionalističnimi oziroma skrajno desnimi strankami v Evropi, a si leta 2013 premislil in letos na evropskem shodu enako mislečih v Koblenzu napovedal domoljubno pomlad v Evropi, ki naj bi jo prinesle njegova zmaga na Nizozemskem, slavje Le Penove v Franciji pa Severne lige v Italiji, uspeh Alternative za Nemčijo, avstrijskih svobodnjakov… Ni se začelo po načrtih, in to prav pri njem.
Si sploh želi vladati?
Stranka za svobodo pa v imenu nosi manjši paradoks – ni najbolj odprta za nove člane. Pravzaprav ima samo enega, nezaupljivega Wildersa, ki blizu spusti samo najbolj zveste in preverjene somišljenike. Nekateri podporniki pa prihajajo tudi od zunaj; iz ZDA ga bojda podpirajo mnogi zagovorniki Izraela. Kaj lahko s stranko doseže, ostaja odprto vprašanje, a ni malo političnih analitikov, ki pravijo, da tistega, kar napoveduje, v resnici noče. Namreč – lahko da bo zmagal na volitvah in sestavljal vlado, kar bi mu zaradi narave nizozemskega političnega sistema sicer zelo težko uspelo, saj vse stranke zavračajo sodelovanje z njim. A v resnici naj si tega niti ne bi želel, ker bi koalicija in vodenje vlade pomenila soočenje s politično realnostjo in sklepanje kompromisov.
Zato – tako gre ocena – raje ostane v opoziciji ter dosega simbolične zmage, kot je tista v Maastrichtu.
