Gledano v številkah njegov rezultat ni slab. Število sedežev je povečal za pet, na dvajset. Njegova stranka je druga najmočnejša v parlamentu (doslej je bila tretja). Tudi sam Wilders je s temi številkami dokazoval, da je v resnici naredil še en korak naprej (in »pozabil«, da je imel leta 2010 24 poslancev). Vendarle, cilj evropskih populistov, ki je bil v Koblenzu jasno začrtan, je bil tisto, kar je dosegel Donald Trump v Združenih državah – zmaga. Če bi to uspelo nekomu v državi, kot je Nizozemska, bi bil to močan vzgonski veter za morda še daljše populistične polete drugje, pa četudi Wilders nikoli ne bi mogel sestaviti vlade, saj nobena od večjih strank z njim noče v koalicijo. Če bi brali vse politične čestitke, ki so danes deževale na naslov premierja Marka Rutteja, pa bi se zazdelo, kot da je temačni duh populizma, ki naj bi se vil po Evropi, z njegovo zmago pregnan.
To bi bil prehiter sklep. Najprej, vsebinsko gledano Wildersu ni popolnoma spodletelo. Dosegel je, da so se stranke v boju za njegove volilce premikale bolj desno, kot bi hotele, s čimer je udaril pomemben pečat javni razpravi. Krščanski demokrati so začeli denimo razglašati, da bi morali učenci peti himno, čemur so se v državi brez te tradicije precej čudili – navsezadnje je raziskava izpred dveh let pokazala, da štirideset odstotkov Nizozemcev sploh ne zna besedila svoje, sicer najstarejše himne na svetu. Premier Rutte pa je v javnem pismu januarja, ko mu je šlo za nohte, migrantom sporočil: »Če vam tu ni všeč, pojdite ven!« Dodal je še: »Treba je kristalno jasno povedati, kaj je v naši državi normalno in kaj ne.« Poleg tega pa zmaga Rutteja ne pomeni, da je mogoče z njegovim receptom kar tako kjer koli premagovati populiste.
Trenutek streznitve zna priti že aprila na prvem krogu francoskih predsedniških volitev. Ne gre samo za to, da razmere v različnih državah niso enake. Gre tudi in še bolj za zmedenost, recimo jim tako, tradicionalnih strank, ki so izgubile smer, ideje in korenine, zato jim populisti pridejo celo prav, da z njimi zastrašujejo volilce in torej uporabljajo enako metodo, le da so strahovi drugačni. Dolgoročno to ne more biti recept za uspeh, kot na svoji koži spoznava predvsem izgubljena levica. Zato se bo odveč čuditi, če bo obljubljeni veter »domoljubne pomladi« kje v Evropi nekoč na oblast res pripeljal evropskega Donalda Trumpa, za čigar izvolitev je verjetno največ naredila Hillary Clinton. Kar je lekcija, ki bi morala biti za tekmece populistov bolj poučna od Ruttejeve zmage in Wildersovega poraza.
