Slovenija sodi med najbolj ogrožena območja v Evropi zaradi okuženosti klopov z virusom klopnega meningoencefalitisa (KME). Okužba s tem virusom lahko prizadetemu človeku prinese hude posledice, zato se je pred okužbo najbolje zaščiti.
Meningoencefalitis, ki ga prenašajo klopi, je virusna bolezen osrednjega živčevja, zato za to bolezen ni zdravila, opozarja družinska zdravnica dr. Nena Kopčavar Guček, članica sekcije za preventivno medicino pri Slovenskem zdravniškem društvu. Kar 96 odstotkov okuženih ljudi potrebuje zdravljenje v bolnišnici. V prvih dveh tednih po okužbi, ki sledi ugrizu s KME okuženega klopa, se razvijejo nespecifični znaki, ki so podobni kot ob virozi: človek se slabo počuti, ima bolečine v mišicah… Ko virus prestopi možgansko ovojnico, bolezen pride v drugo fazo in bolnik občuti hud glavobol, ima visoko vročino, motena sta govor in motorika, tako da ne more dvigniti telefona k ušesu ali dati žlice v usta, je ponazorila zdravnica. Tej fazi bolezni rečejo meningitis. Če virus napade še možganovino, se razvije meningoencefalitis, če vnetje napreduje v hrbtenjačo, pa meningoencefalomielitis. Bolezen se v tej fazi odrazi z okorelostjo mišic, in ker odpovejo tudi dihalne mišice, bolnik potrebuje umetno predihavanje. Eden do dva odstotka odraslih bolnikov tudi umreta. Motorične težave, motnje razpoloženja, zbranosti, glavoboli se lahko vlečejo še več mesecev po okužbi, bolnik pa lahko posledice okužbe s KME čuti vse življenje.
Težava je, da tudi če bolnik zdravniško pomoč poišče neposredno po okužbi, na potek te ne morejo vplivati in lahko samo čakajo, katera tkiva bo virus napadel, ter blažijo znake bolezni, je razložila zdravnica.
Posledice klopnega meningoencefalitisa, za katerim je zbolel v tretjem razredu osnovne šole, pred več kot 50 leti, še danes čuti Tone Hočevar. Spomni se strašnih bolečin po telesu, hudega glavobola in zelo neprijetnega zdravljenja. Kar nekaj časa je preživel v bolečinah, leto dni pa je trajala splošna telesna oslabelost. To se je odrazilo tudi v šoli, saj ni zmogel natančnega risanja, težave je imel pri telovadbi, kar pa pri sošolcih in drugih bližnjih ni naletelo na razumevanje, ampak so ga zbadali in šikanirali. »Nisem mogel igrati iger z žogo, ker nisem mogel ujeti žoge. Zaradi težav z motoriko tudi nisem bil na Triglavu. Še danes se mi trese roka, ko držim skodelico s kavo,« pojasni Hočevar svoje omejitve, ki izhajajo iz v otroštvu prebolelega KME. So ga pa telesne omejitve motivirale, da je izboljšal tisto, kar je lahko – učni uspeh. Našel je tudi njemu ustrezen šport – veslanje in leta 1972 celo veslal na olimpijadi.
Kako izvlečemo klopa
Vse to je mogoče preprečiti. Strokovnjaki svetujejo, da se zaščitimo že pred pikom klopa, in sicer tako, da v naravi nosimo oblačila, ki pokrijejo čim več kože, in se namažemo s sredstvom, katerega vonj odganja klope. Po vrnitvi iz narave se natančno pregledamo. Težava je, da vseh delov telesa ne vidimo, na primer za ušesom, rob pazduhe, sredino zadnjice.
Če pri pregledu telesa opazimo klopa, ga čim prej previdno odstranimo. Primemo ga s koničasto pinceto čim bliže koži in ga z enakomernim gibom izvlečemo. Če deli klopa ostanejo v koži, tudi te čim prej odstranimo. Za odstranjevanje klopov iz kože ne uporabljamo olja, krem, petroleja in drugih mazil.
Cepite se!
Veliko bolj učinkovita zaščita pred KME je cepljenje. V Sloveniji je cepljenje obvezno le za tiste, ki so okužbi izpostavljeni pri delu, na primer gozdarji, lovci, vojaki, geodeti… Priporočajo pa ga vsem ljudem, ki hodijo v naravo (prostovoljni gasilci, sprehajalci psov, pohodniki, zeliščarji, nabiralci gozdnih sadežev…) ali živijo na območjih, kjer je še posebej veliko okuženih klopov (območje Gorenje vasi na Gorenjskem, Ribnice na Dolenjskem, Koroška).
Cepijo se lahko vsi ljudje po prvem letu starosti. Potrebni so trije odmerki cepiva, pri čemer je priporočljivo, da se cepljenje s prvima odmerkoma opravi v zimskih mesecih z enomesečnim razmikom, da se vzpostavi zaščita pred boleznijo še pred aktivnostjo klopov. Tretji odmerek sledi v obdobju do enega leta (glede na cepivo). Nato so potrebni poživitveni odmerki, prvi čez tri leta, kasneje pa na pet let. Pri starejših ljudeh so potrebni poživitveni odmerki na tri leta.
Čeprav se število porabljenih odmerkov cepiva proti KME v zadnjih letih povečuje, je delež cepljenih proti tej težki bolezni pri nas še vedno nizek, saj se redno cepi le sedem odstotkov prebivalcev, opozarjajo pri sekciji za preventivno medicino.
