»Zajel me je plamen. Z eno roko sem si zakrival obraz, z drugo pa držal za ročaj. Vedno bolj me je peklo po obrazu. Slišal sem pilota, ki je kričal, naj gremo ven. Ne vem, kako sem prišel iz košare,« je na sodišču opisoval Peter Grmek, eden od potnikov v balonu, ki je na ljubljanskem Brdu vzletel 23. avgusta 2012 zjutraj. Polet, ki ga je dobil za darilo, se je končal tragično: ob zasilnem pristanku je umrlo šest ljudi, deset potnikov je bilo hudo poškodovanih, 14 pa lažje. Grmek je bil opečen po glavi in nogah, utrpel je tudi več zlomov. Mesec dni je preživel v bolnišnici, potem pa je bil še kar nekaj časa na bolniški.
Skeptičen do Kolenčevih sposobnosti
Tožilstvo pilotu Miru Kolencu med drugim očita, da kljub nevihtnim oblakom poleta ni pravočasno prekinil. Neposredni vzrok za nesrečo naj bi bila napačna tehnika pilotiranja ob pristajanju, požar pa naj bi izbruhnil zaradi odprtih ventilov na jeklenkah in trka košare v krošnje dreves. Rok Glavač Šah z oddelka za letalsko meteorologijo agencije za okolje je povedal, da je nevihta prišla zelo hitro, iz Italije do Ljubljane v približno eni uri. Prejšnji dan in še ponoči je kazalo, da bodo nevihte zajele Slovenijo šele popoldne. Vremensko opozorilo zaradi prihoda neviht z zahodnega roba države je bilo izdano ob 6.58, torej že po vzletu.
Balonar Vojko Zupan je pričal, da bi ob takšnem vremenu verjetno tudi sam vzletel. »Toda kmalu je Kolenc moral opaziti, da prihaja fronta. Takoj bi moral začeti pristajati, on pa je letel še tri četrt ure,« je povedal in dodal, da se s tako velikim balonom lahko leti le v idealnih razmerah. In kaj bi moral narediti ob pristanku? Ugasniti ogenj na gorilniku, (če je čas) zapreti plinske jeklenke ter potegniti rdečo vrvico za pristajanje v sili. Po njegovi oceni je bila namesto rdeče potegnjena rdeče-bela vrvica za pristajanje, kar naj bi bil tudi vzrok, da se je balon po prvem udarcu ob tla spet dvignil. Kolenc trdi, da se je bila potegnjena prava vrvica in da se je balon dvignil zato, ker je iz košare padlo pet ali šest ljudi. A Zupan je vztrajal, da se samo zaradi izpadlih potnikov to ne bi zgodilo, sploh pa se ne bi dvignil tako visoko. Rekel je, da je imel že pred nesrečo svoje mnenje o Kolencu – da zna le leteti na višini, reagirati na različne oziroma spremenljive pogoje, spreminjati višino, se javljati kontroli letenja in tako dalje pa ne tako dobro. Na vprašanje, od kod mu ti sklepi, ni znal natančno odgovoriti.
