Včeraj se je začelo sojenje 47-letnemu pilotu toplozračnega balona Miru Kolencu, zaradi grozljive nesreče, ki se je 23. avgusta 2012 zgodila na Ljubljanskem barju. Umrli so Izidor Prevodnik in Bojana Groznik z 11-letno hčerko Aljo, zakonca Ema in Peter Zelko ter Erika Ferlan, še deset potnikov je bilo hudo poškodovanih, 14 pa lažje. »Vzlet je bil normalen, tudi prvi del poleta je potekal po napovedih: hitrost vetra je bila izredno majhna, vidljivost izredno dobra. Potem je prišla nenadna sprememba vremena, doživel sem jo prvič v življenju. Iz smeri Vrhnike se je začela valiti črna gmota, fronta, in predvideval sem, da se bo tudi smer vetra spremenila. Po krošnjah dreves sem zaznal, da je spodaj veter. Torej je bilo treba najti dovolj velik prostor, primeren za trši pristanek…« je usodni polet opisoval Kolenc.
Spomin do prvega pristanka
Kot je dejal, so bili takrat na območju med južno obvoznico in levim bregom Ljubljanice, ki ni primerno za pristanek. Balon je dvignil in nadaljeval let, zdelo se mu je najboljše pristati v smeri od vasi Matena proti Ižanski cesti. »Potnikom sem naročil, naj pospravijo fotoaparate, se primejo in se spravijo v položaj za pristanek,« je dejal obtoženi. Ob pristanku je pihal močan strižni veter, pozneje je izvedel, da s 50 kilometri na uro, kar je po njegovih besedah za balon nenormalna hitrost. Naredil je vse, da se hitrost ne bi še bolj povečala, skupaj z znancem, ki je bil prav tako v košari, sta po Kolenčevih navodilih v primernem trenutku povlekla tudi rdečo vrv, tako imenovani ventil Q, za zasilno pristajanje.
»Ko smo prileteli v strižni veter, je ogenj, ki sicer gori v kupolo balona, začel goreti navzdol. Takrat sem dobil 30 odstotkov opeklin po telesu. Dobesedno požrl sem ogenj, imel sem ožgan jezik, notranje organe, pljuča. Od takrat pa ne vem več, kaj se je dogajalo. Ko sem se spet zavedel, sem bil zunaj košare oziroma za njo, ugotovil sem, da sem ves opečen. Šele v poročilu sem prebral, da je balon udarilo ob drevo, da je odtrgalo cev gorilnika… « se je zagovarjal. Po prvem udarcu košare ob tla, ko so iz nje padli nekateri potniki, se je namreč balon spet dvignil. Preletel je Ižansko cesto, nato pa spet udaril ob tla. Pri udarcu ob drevo naj bi zaradi poškodovanja cevi in prižganega gorilnika ter odprtih ventilov izbruhnil usodni požar, trdi tožilstvo.
Policijski zapisnik
Kolenc vse očitke o svojem napačnem ukrepanju zanika: večkrat je ponovil, da je zaprl jeklenke in pilotke na gorilniku ter tudi potegnil ventil Q. »To bom trdil do konca življenja,« je zagotovil. Uroš V., ki naj bi mu pri tem pomagal, je v preiskavi dejal, da za rdečo vrvico ni potegnil ob prvem, pač pa šele od drugem pristanku. »Kot vem, ga takrat sploh ni bilo več v košari,« je takšno pričevanje komentiral obtoženi. Tudi obtožbe, da je pred poletom preslabo preveril vremensko napoved, je odločno zavrnil, rekoč, da je naredil vse, kar zahteva priročnik za balonarski izpit. Sicer pa je takrat vzletel še en balon in tudi drugi pilot ni podvomil o vremenu. Pa še glede očitkov o njegovem ukrepanju ob pristajanju: »Glede na hitrost vetra je bil pristanek idealen,« je zatrdil.
V policijskem zapisniku je sicer zapisana njegova izjava, da ob prvem pristanku požar sploh ni izbruhnil. Prav tako je policiji opisal dogajanje po prvem pristanku. Glede tega je dejal, da je takrat ravno prišel iz bolnišnice, bil je v slabem zdravstvenem stanju, ni se mogel zbrati, policisti pa so ga zasliševali cele štiri ure. Poleg tega naj bi jim zaupal le svoja predvidevanja, torej, kaj naj bi se zgodilo, ne pa, kaj se dejansko je.
