Ko so skakalci prišli na skakalnico nad mestom, kjer so bile leta 1994 najboljše zimske olimpijske igre v dosedanji zgodovini, je bilo hitro jasno, da bo veter skrojil spored. Ker je pihal s hitrostjo 7 metrov na sekundo, poskusne serije sploh niso skušali izpeljati. Tudi začetek tekmovanja so prestavili za pol ure. Tik pred začetkom tekmovanja se je veter umiril in brez težav je skočilo 19 tekmovalcev. Na prvih treh mestih pa so bili Avstrijec Schiffner (137,5 m), Poljak Hula (137,5 m) in Norvežan Forfang (132 m), ki so najbolje izkoristili pomoč vzgonskega vetra. Nato je veter znova začel pihati vse močneje, smreke so se majale, vse, kar ni bilo privito, je premetavalo.
Prva večja prekinitev je bila tik pred nastopom Anžeta Laniška. Med njegovim skokom so smuči zaradi sunka vetra zelo zanihale, zato je s težavami pristal pri 119,5 metra (20. izid). Še v večjih težavah je bil Jernej Damjan. Pred njegovim skokom je bila prekinitev dolga kar pet minut, takoj po odskoku pa je začel mahati z rokami in le na račun akrobatike, izkušenj in mirnosti se je rešil pred padcem, potem ko je doskočil pri 75 metrih in za dosežek prejel nič točk. »To ni pošteno,« je bentil Damjan. Za njim je skočil le še Poljak Ziobro, nato je žirija tekmovanje vendarle prekinila in ga pa pol ure čakanja končno tudi odpovedala.
»Bilo je izjemno nevarno. Vodstvo tekmovanje je predolgo čakalo s prekinitvijo, kar je bila edina pravilna odločitev. Jernej Damjan je imel povsem mravljinčaste noge, potem ko smuči ni snel med kar petminutnim čakanjem na dovoljenje za skok. Ko se je pripeljal na odskočno mizo, nog sploh ni čutil, zato se ni uspel odriniti in ostalo mu je le še reševanje pred padcem, pri katerem je pokazal veliko spretnosti. Predskakalca niso poslali v smučino, ker so vsi nestrpno le čakali na trenutek, da se razmere umirijo, da Jernej lahko skoči. Anže Lanišek bi moral biti pri svojem skoku bolj potrpežljiv,« je v telefonskem pogovoru za Dnevnik pojasnil selektor slovenske reprezentance Goran Janus, ki doživlja ene najbolj stresnih dni v svoji trenerski karieri. Norveška turneja je bila zaradi vetra turbulentna že na prvi postaji v Oslu, ritem s selitvami je zelo divji, za nameček slovenska reprezentanca kaže veliko slabše predstave kot v minulih petih sezonah in zaostaja za velikimi pričakovanji navijačev.
Smučarji skakalci so sinoči prespali v Lillehammerju, danes ob 6.30 pa z luksuznim avtobusom odpotovali v 350 kilometrov oddaljeni Trondheim na zahodni obali Norveške. Ker ni avtoceste, eden izmed predorov pa je zaprt, jih je čakalo okrog šest ur vožnje, že ob 15. uri pa sta predvideni dve seriji za trening in ob 17.30 kvalifikacije. Ker je v Trondheimu napovedan še močnejši orkanski veter s hitrostjo do 12 metrov na sekundo, kot je bil v Lillehammerju, je danes malo možnosti, da bi izpeljali začrtan program. Odločitve, ali bodo skušali nadomestiti odpadlo tekmo v Lillehammerju, sinoči še ni bilo. »Če jo bodo nadomeščali, bi bilo za nas najbolje, da bi jo na letalnici v Vikersundu ali pa kar na finalu pri nas v Planici,« si je zaželel Goran Janus.
