Ponosen sem, da sem zbral trenerski štab s slovenskim znanjem, ki je s skromnim proračunom obdržal stik s svetovnim vrhom. Iskal sem ljudi z energijo in mlade serviserje, ki so navijaško pristopili zraven in verjeli mojim besedam. Prizadevali smo si, da bi na prvo prizorišče svetovnega pokala v novi sezoni prišli maksimalno pripravljeni. Zato smo kar 85 odstotkov proračuna porabili že do prve tekme. V Val d'Iseru smo bili uspešni, kar je bilo zelo pomembno. Decembra in januarja, ko je bilo malo tekem, smo potrpežljivo čakali na priložnost. Ni bilo lahko, da je mlada ekipa obdržala potrpežljivost. Imeli smo tudi srečo, da smo ostali zdravi.
Menite, da imate v ekipi dovolj ljudi, s katerimi naskakujete vrhunske rezultate?Delamo skromno in kvalitetno. Rok imamo dovolj. Napredovali smo, ker smo bili v poletnih mesecih veliko skupaj. Zbrali smo se vsak ponedeljek in smo do petka izvajali kondicijske treninge. Ko sem prišel v slovensko reprezentanco, je imel vsak smučar svojega kondicijskega trenerja, vsi pa so mi zagotavljali, da dobro trenirajo. Odločil sem se za norveški model skupnih treningov. Izbira kondicijskega trenerja je zame zelo pomembna. Zanimajo me ljudje, ki imajo rezultate v smučanju, četudi prihajajo iz drugih športov. Včasih znajo prav ti strokovnjaki premakniti določene stvari, ki jih imamo alpski smučarji zakoreninjene od otroštva, saj z njimi niso obremenjeni.
To so karakteristike Andree Massija, s katerim ste veliko sodelovali, preden je dobil košarico vodstva Smučarske zveze Slovenije.Res je. Takšnega strokovnjaka, kot je Massi, v Sloveniji nisem našel. Ima veliko energije in nosi za seboj izjemno uspešno zgodbo. Poleg tega Andrea Massi ni vplival na proračun ekipe za hitre discipline. Dobro zna oceniti položaj in iz posameznika izvleči kvalitete. Tudi delovna vnema med kondicijskimi treningi je bila odlična. Težko bo najti njegovo zamenjavo.
Trend v alpskem smučanju so manjše ekipe, vi pa ste zagovornik večje. Zakaj?Stavim na večjo ekipo, ki prinaša notranjo konkurenco. Prinaša pa tudi vsak dan enega do dva nezadovoljna tekmovalca. Ob dobrem rezultatu vsi vidijo, kaj je posameznik naredil za vrhunski rezultat. Takšen je bil pristop slovenske slalomske ekipe pred dvajsetimi in več leti. Če je kdo na treningu premagal Križaja, Petroviča ali Koširja, je vedel, da je zelo dober. Pri nas pa lahko denimo vsi tekmovalci od blizu vidijo, kaj je naredil Boštjan Kline, da je zmagal na tekmi svetovnega pokala v Kvitfjellu.
Ste zagovornik vsestranskih smučarjev, medtem ko je v zadnjih letih vse več specialistov. Zakaj?Nikoli ne razmišljam o dnevni formi tekmovalcev. Moja vizija alpskega smučanja je, da mora biti posameznik hiter v vsakih razmerah in podlagah. Tudi če ni vse tako, kot si želi, mora biti sposoben doseči dober rezultat. Za kaj takšnega pa je potreben širok spekter smučarskega znanja.
Prvo ime slovenskega moškega smučanja je Boštjan Kline. Kako sodelujeta?Pri Boštjanu se trudim, da ga usmerim le, ko začutim, da potrebuje moje mnenje. Ko prideta trener in tekmovalec do takšnega sodelovanja, sta na dobri poti. Preveč filozofiranja škodi vsem. Ko sem bil pri Hrvatih, se mi je včasih zdelo, da se med seboj sploh ne pogovarjajo o smučarski tehniki in drugih podrobnostih. Občutek sem imel, da se pri kosilu dogovorijo, kako bo potekal naslednji dan. Pri nas pa je praksa, da trenerji po radijski zvezi učimo tekmovalce kar med tekmo. Ko tekmovalec naštudira trenerja, točno ve, kaj bo rekel. Lahko se zgodi, da zato presliši navodila, kar je najslabše.
Lahko Kline postane najboljši na svetu?Lahko. O tem sicer odloča veliko dejavnikov. Menim, da je njegova psihološka priprava na tekmo boljša od vseh drugih. Za prihodnost slovenskega smučanja na najvišjem nivoju je zelo pomembno, da zadržimo tehnologijo in opremo. Če bomo zaspali pri razvoju dresov ali nas bodo velike nacije prelisičile, bo slabo. Po tej plati je tvegano sodelovanje s tako majhno ekipo, kot je Stöckli.
Boštjan Kline je pri 26 letih že tri leta oče. Je odgovorno življenje športnika recept za uspešnejšo kariero?Življenjskega toka ne moreš usmerjati. Ko je bil Boštjan star 18 let, si takšne življenjske poti ni zamislil. Ko je mlad postal oče, je večkrat poslušal, da je nepripravljen za družino. Dokazuje nasprotno. Mislim, da univerzalnega recepta, kako biti zelo uspešen, ni. Vsak posameznik ima svojo zgodbo. Nekateri morajo med sezono za dva dneva domov in se vrnejo povsem prenovljeni. Drugi se lahko ves čas zabavajo, nato pa se pet minut pred tekmo zberejo in pokažejo svoje znanje.
Zakaj so Norvežani v zadnjih letih najboljši na svetu v hitrih disciplinah?Več je dejavnikov, zakaj so najboljši. Ko so Furuseth, Jagge, Kjus in Aamodt z uspehi razbili mit, da so lahko Norvežani uspešni le v nordijskem smučanju, so pridobili veliko alpskosmučarsko bazo. Andrej Jerman denimo deluje v tretjem največjem klubu v Oslu, v katerem se z alpskim smučanjem ukvarja 240 otrok. Te številke so za nas nepredstavljive. Poleg tega imajo Norvežani izjemno uspešen šolski sistem v Oslu, od gimnazije do univerze. V enem obdobju so imeli Norvežani finančno krizo, a so našli sponzorje, ki so rešili Svindala. Imajo majhne ekipe, a resnično odlične možnosti za delo.
V zadnjih letih so se mladi v Sloveniji navduševali nad Tino Maze, danes se nad Ilko Štuhec in Boštjanom Klinetom. Bo to pripomoglo k večji bazi mladih smučarjev v Sloveniji?Upam. A vprašanje je, ali si ti mladi resnično želijo tako garati kot najboljši športniki ali so zgolj njihovi navijači. Baza je v Sloveniji pri majhnih otrocih bistveno večja, kot je bila. Vse več družin je pripravljenih otroke peljati na tekmo v Kranjsko Goro, spremljati otroka ter po tekmi pojesti pico. Težje pa je obdržati smučarje med 13. in 22. letom. Za kaj takega potrebuješ dober sistem in dobre trenerje.
Ste optimist?Ne prevelik. Govorim, kako bi moglo biti. V Sloveniji znamo narediti dobrega mladinca. Ko se proge s petdesetih sekund podaljšajo za minuto, naklon pa se iz 30-odstotnega spremeni v 50-odstotnega, nas ni več zraven najboljših. Potem pa se sprašujemo, kdo je kriv. Dejstvo je, da smo v Sloveniji pri prehodu iz mladinskih kategorij neuspešni. Takrat so športniki preveč odvisni od sebe.
Boštjan Kline pravi, da puščate tekmovalcem precej svobode, na drugi strani pa od njih zahtevate, da izpolnijo ukaze. Drži?Na Hrvaškem sem deloval z Janico in Ivico na prijateljski ravni. Nisem imel zgolj trenerske vloge, temveč sem z njima tudi izmenjaval mnenja in občutke. Ko sem prihajal v Slovenijo, sem se moral odločiti, kako bom delal v novem okolju. Vedel sem, da če se bomo imeli preveč dobro, ne bomo uspešni. Skušam predvideti nekaj korakov naprej. Vselej pa je treba vedeti, kdaj udariti po mizi, kdaj pa tekmovalca pustiti pri miru in mu zaupati. Teden dni pred nastopom na svetovnem prvenstvu sem tekmovalce pustil na pripravah v Strunjanu le s kondicijskim trenerjem, mene pa ni bilo zraven. Nisem vedel, ali sem ravnal prav. To je bil test tudi zame, ki se je izkazal za dobrega.
Ilki Štuhec ste med pripravami na novo sezono omogočili trening z moško reprezentanco hitrih disciplin v Čilu. Menite, da je skupen trening pripomogel k njenemu izjemnemu napredku?V ženskem smučanju je večina najboljših vselej vadila z moškimi. Od Anje Pärson, Marlies Schild, Janice Kostelić, Tine Maze… Gre za tako dobre smučarke, da so za napredek potrebovale zahtevnejše postavitve in večjo količino treningov. Ilka sodi med najboljše. Grega Koštomaj je dober trener, ki je znal dozirati pravo razmerje treninga. Ilka je letos prav v delih, ki so ji v preteklosti številni očitali, da jih ne zna smučati, najboljša. Vselej smo vedeli, da ima dobro smukaško prežo, da je dobra na spomladanskem snegu in da zna dobro drseti. Vse te prvine je obdržala, v drugih pa napredovala. Sicer še dela napake, a jih je bistveno manj kot nekoč.
