Edward Lay, Editors: Zadnji album smo posneli skoraj po načelu »big brother«

Vseeno jih to ni prestrašilo, temveč so svojo izvorno estetiko večkrat prevprašali, s tem nekaj izgubili, a tudi veliko pridobili. Ne nazadnje so že dvakrat razprodali prizorišči v Sloveniji, kontingent največjih ljubiteljic tega – zdaj – kvinteta iz Birminghama pa jim zvesto sledi tudi prek meja naše domovine. V tem trenutku so se že začela povpraševanja tudi največjih festivalov za poletna udejstvovanja, vmes pa se bo našel tudi prostor za kakšno »solistično« naravnano turnejo benda. Pred mikrofon je tokrat stopil ustanovni član skupine in bobnar Edward Lay.

Pa še kako! V zadnjem času smo dali veliko intervjujev in vsi si bili bolj ali manj vezani na zgodnje obdobje, na čas okoli prvih dveh albumov. Nedavno sem odgovarjal na vprašanje novinarke – resda prav v Münchnu – o pesmi in razlogih za nastanek skladbe Munich, kot da smo jo napisali včeraj. Za božjo voljo, pesem smo izdali več kot deset let nazaj in o tej temi že večkrat vse povedali. Ničesar novega v zvezi z njo se ni zgodilo v vmesnem času. Redno je na našem koncertnem programu in morda bi bil že čas, da jo odstranimo z njega ter novinarjem vsaj damo razlog za vprašanje, zakaj je ne izvajamo več. Sprva smo še nekako zamižali na ponavljajoča se ena in ista vprašanja, danes pa odgovornim za naše počutje namignemo, naj novinarje opozorijo, da bodo izvirni pri svojih vprašanjih. Če se že pojavi kakšno standardno, pa se vseeno odzovemo džentelmensko.

Renesansa je čudovit termin in res dobro povzema naše početje. Vendar nismo in nočemo biti omejeni, zato se odpiramo v vse smeri. Do tega trenutka smo vedno znali poiskati navdih, in del njega odpade tudi na glasbo, ki jo poslušamo v določenem trenutku, torej v fazi pisanja in sestavljanja pesmi. Pri vsem tem pa ne gre samo za podobnosti, temveč tudi za razlike. Po mojem prepričanju morajo biti albumi posnetek časa, tega, kar slišimo in občutimo v nekem trenutku. S tem pridobijo iskrenost in za njimi lahko stojimo, četudi se pri kritikih ali poslušalcih ne odrežejo najbolje. Govorim izključno o sedanjosti, ki se prepleta s spomini. Vsi smo po svoje odvisni od spominov. Vsakogar v nekem trenutku zagrabijo, zato je nostalgija nadvse primerna kategorija, ki jo je mogoče tržiti na več načinov, individualno in v množičnem smislu. Editors nismo odvisni od nje, a vsake toliko časa pademo pod njen vpliv. Znamo ji podleči. Album In Dream pomeni odmik od albuma The Weight of Your Love, z novimi pesmimi pa se bomo še bolj oddaljili od njega. The Weight of Your Love je tradicionalen album, posnet v Nashvillu. Sposodili smo si inštrumente, ki so bili slišani na neštetih country albumih v zadnjih šestdesetih letih. Temu vzdušju smo se na In Dream odrekli ter znova zapluli v bolj eksperimentalne, temačne synth rockovske vode.

(smeh) Razumem drobno provokacijo. Takšen je bil že v osnovi naš načrt: posneti neuspešen album kot neko obliko vmesnega premora. Nihče ni imun na nazadovanja, vsak ima pravico do slabega dne. To so pač dejstva v našem biznisu. Bend mora rasti, a se tudi pobrati, ko se mu nekaj ne izide. Bistvene so spremembe; in če se je moral zgoditi manj uspešen album, se je pač zgodil. Treba je iti naprej. In Dream je res bolj organski naslednik albuma In This Light and on This Evening, a nikdar ne bom zanikal The Weight of Your Love. Prav z njim smo Editors, pa četudi samo sami sebi, dokazali, da nismo sužnji enega samega zvoka, da ga znamo širiti in povezovati ideje med seboj. In predvsem: da smo sposobni premikov in početi tudi nekoliko drugačne stvari v svoji do tedaj po zvoku hermetični karieri.

Natanko tako, vsaka skupina se mora razvijati, v raziskovanju potovati v globino in širino. Če trmasto vztrajaš pri eni sami in, reciva temu, donosni dimenziji, se ti tovrstne poteze morda lahko obrestujejo v tržnem smislu, kot umetnik pa hitro zapadeš v rutino, ki se na koncu lahko obrne proti tebi. Prepričan sem, da nihče v našem biznisu – mislim na nas, ki smo avtorji, in ne na izvajalce, ki jim naročene ekipe pišejo skladbe, ki so v trendu – noče vztrajati pri utečenem vzorcu, temveč ga poskuša spreminjati, plemenititi, ga v neki fazi zapeljati v nekoliko drugačno smer. Tudi albuma Unknown Pleasures in Closer skupine Joy Division si nista tako podobna, kot se zdi na prvi posluh in/ali glede na kratek časovni razmik med njima. Na Closer se je skupina že močno oddaljila od tistega, kar je bilo zabeleženo na prvencu. Podobno se dogaja tudi z Depeche Mode. Večkrat naletim na izjavo, da najbolj goreči tradicionalni fani neusmiljeno kritizirajo vse eksperimente od albuma Songs of Faith and Devotion naprej; in ta album je star več kot dvajset let. Skratka, nihče ni imun za ostre puščice, ne glede na to, kako iskreni so tvoji nameni. Z The Weight of Your Love smo na nekakšen spontan način hoteli tudi predramiti naše zveste fane, pokazati, da smo Editors sposobni tudi drugačnega, precej bolj rockovsko naravnanega zvoka, da iz pričakovanega znamo zaviti v nepričakovano. Ponosen sem nanj, četudi sem se v vmesnem času večkrat zatekel k njegovemu poslušanju, da bi razvozlal, kaj je šlo tako presneto narobe. Očitno smo poslušalce navadili na sintetične premaze, ki blažijo ostro zvenenje kitar, kar se nekako ne ujema z našo poprejšnjo estetiko. Morda smo izgubili nekaj njih, a jih zagotovo nekaj tudi pridobili. Nič novega v našem poslu.

Če se bo to zgodilo, si bom za vedno zapomnil ta razgovor. No, prepričan sem, da do tega vsaj iz dveh razlogov ne bo prišlo: vsaj po mojem razmišljanju so takšni časi že mimo, iztekli so se konec devetdesetih let, saj se je s prodorom glasbe prek spleta izgubil prostor, kjer bi album lahko skrito počival in čakal na pravi trenutek, da se razvozla njegov prelomni domet. Morda se takšen fenomen lahko zgodi v manjšem obsegu, nekje na robu, zagotovo pa ne v mainstreamu. Tudi Nirvanin Nevermind je bil skrbno načrtovana poteza založbe, in ne neki preslišan poskus Kurta Cobaina, sicer je vprašanje, koliko časa bi grunge potreboval, da bi – in na kakšen način – prebil lokalne okvirje. Po drugi strani, če se vrnem k The Weight of Your Love, nismo naredili nič posebnega, le razširili smo svoj inštrumentalni arzenal in bili malce skromni pri uporabi sintetike. Priznam, zelo nerodni smo bili pri izbiri napovednih malih plošč. Če bi se najprej predstavili s pesmijo Sugar, sem prepričan, da bi bili občutki poslušalcev drugačni. Že danes pa sem prepričan, da bodo nekatere pesmi z njega zdržale test časa. Morda pri vsakem izmed nas drug naslov, s čimer je album po nekih merilih dosegel svoj namen. Raznolikost je zdrava!

Nobene strogo načrtovane politike ni zadaj, vse nam je narekoval instinkt. V nekem trenutku, ko smo začeli delati z demo posnetki, smo se vsi člani – tudi Justin Lockey in Elliott Williams, ki sta nadomestila Chrisa Urbanowicza – znašli v isti smeri. Noben oddaljen glas nam ni narekoval, kaj nam je narediti, enostavno smo to začutili, začeli pisati skladbe in na koncu – čisto po nesreči – album tudi produkcijsko opremili; le miksanje smo prepustili Alanu Moulderju. Prepuščeni smo bili sami sebi, vsa odgovornost je bila na naših plečih. To nas je še bolj povezalo. In Dream je torej čisto pravi Editors album, ki ni bil narejen po nobenem vnaprejšnjem načrtu, temveč izključno v dialogu med zamislimi in reakcijami nanje. V neki fazi razvijanja pesmi smo namreč spoznali, da smo zaobjeli zvoke in občutke, ki jih nismo iztrgali ali poustvarili od nikoder, temveč so izšli povsem iz nas. Nikoli nismo zanikali, da radi uporabljamo elektronske elemente in sintesajzerje, zato smo si bili enotni, da je znova pravi čas, da komunicirajo v naših pesmih.

Res je, tokrat smo bili bolj previdni pri posredovanju malih plošč. S tem, ko smo najprej izdali prvo pesem na albumu No Harm in kot drugo, zadnjo, Marching Orders, smo dali vedeti, da se zadaj skriva neka rdeča nit, ki pesmi povezuje v celoto. Tudi prej nikdar nismo izbrane pesmi zgolj nametali po nekem naključnem vrstnem redu, temveč skrbno določili njihovo zaporedje. Kar nekaj pesmi se tudi ni uvrstilo na album. Vedno smo veliko razmišljali in debatirali o tem, kako sestaviti album, da bo že na pogled deloval celovito, še bolj previdni pa smo pri vsebini. Pri In Dream smo bili vpeti v intenzivni proces izbire, katere pesmi in po kakšnem vrstnem redu nanj spadajo, le nekaj je bilo vnaprej jasno: s katero bomo začeli in zaključili.

V obeh točkah se popolnoma strinjam: šlo je za eksperiment na vseh ravneh. Že poteza, da smo se načrtno umaknili v Škotsko višavje, pove zelo veliko. Nikogar nismo povabili zraven, samo nas pet je bilo brez vsakršnih zunanjih dražljajev izpostavljenih drug drugemu in hladnemu zimskemu vremenu. Nihče izmed nas se ni mogel nikamor zateči. Pogled s hribov proti Atlantskemu oceanu je bil naravnost čudovit, hladen, a izredno slikovit. Vse to je ustvarilo pogoje za to, da smo bili povsem osredotočeni drug na drugega in na pesmi, ki so dobivale dokončno obliko. Lahko bi celo rekel, da je šlo za neko obliko »big brother« izkušnje.

Nedvomno! Vzdušje na albumu dobesedno odslikuje vse, kar se je med snemalnim procesom dogajalo v in okoli nas. Zunanjost, lokacija je namreč odločilno vplivala na naše počutje, na naše reakcije. Težko je z navadnimi besedami opisati čudovite pejsaže, ki jih vidiš z vrha hriba, ko gledaš, kako se ti približuje nevihta. Izpostavljeni smo bili vsem tem vremenskim spremembam, ki so se skozi naše občudovanje narave zapisale v bistvo albuma. Človek se v takšnih primerih odzove drugače, neprisiljeno. Prepusti se okolici in diha z njo. Sproščenost je tako mogoče začutiti v vsaki zarezi na albumu. Končno nismo bili pod pritiskom urnika v studiu, temveč smo si snemalni čas nastavljali in uravnavali sami. In ko se je svoboda sinhronizirala z disciplino, je ustvarjalnost dobila pravi zagon.

Ker je album nastal v zares posebnih okoliščinah, smo bili pri slikovnemu gradivu tokrat še toliko bolj previdni. Dolgo časa smo mencali, kako bi zvočne pripovedi podkrepili tudi s sliko. V nekem trenutku smo v goste povabili Rahija Rezvanija, da bi posnel nekaj fotografij s studijskih seans, in bili nad videnim tako navdušeni, da smo mu zaupali popolno opremo albuma in ga prosili, da posname videe za izbrane male plošče. Že dolgo nismo začutili takšne naravne komunikacije med našimi skladbami in kadri na filmu. Nič ni izmišljeno, niti besedila Toma Smitha ne, četudi pogosto operirajo s terminoma sanje in prebujanje (iz sanj). Sprva se tega niti ni zavedal, šele ko jih je zbral skupaj, je spoznal, da pogosto nagovarja sanje ali da gre za izvlečke iz njih, kar je v splošnem sovpadlo z marsičem, kar smo mi doživljali podnevi, med snemalnim procesom. Da ne bo pomote: nobenega premišljenega koncepta ni zadaj, le s sanjami povezani motivi, ki so stkani v verze. V sanjah je vse mogoče, zato poetično In Dream zveni, kot da bi sanjali in bi sanjano zabeležili v trenutku, ko bi se zbudili.

Ne neki način tudi je, četudi so njegovi filmi precej bolj zapleteni kot naša glasba.

Že od albuma In This Light and On This Evening naprej smo iskali prostor za ženski vokal v eni izmed naših pesmi. Vendar tega nismo hoteli narediti za vsako ceno. Do nekega trenutka nismo našli ustrezne izbire ali napisali pesmi za nekaj takšnega. Ko smo sestavljali skladbo Ocean of Night, smo se zavedli, da bi z ženskim vokalom dobili dodatno teksturo. Prek skupnih prijateljev smo izvedeli, da je Rachel Goswell fanica našega benda. Večkrat smo si ogledali nastop njene skupine Slowdive in že pri prvem stiku zaslišali in začutili, da bi se njen glas dobro zlil s Tomovim vokalom. Zato smo jo angažirali, da je prispevala spremljevalni vokal na štirih pesmih, med katerimi bi The Law lahko šteli celo za duet.

Tudi Mojave 3 imajo svoj zapeljivi čar, vendar sem sam odraščal predvsem ob zvokih Slowdive. Precej bližje kot zasanjani pejsaži mi je namreč robusten kitarski zvok.

The Back Room bo zame vedno poseben album, in ker gre za naš prvenec, sem prepričan, da ne bi mogel biti boljši. Na njem je zaobjeta vsa energija mladega benda, ki se želi dokazati. Ki – ne glede, da ve, kaj hoče – še vedno raziskuje svojo identiteto, o čemer pripovedujeta tudi oblika in estetika ovitka. Odziv nanj nas je seveda presenetil. Veliko ljudi ga še vedno zelo ceni, mnogo spominov, kako so se spoznali, je povezanih z njim. Pogosto slišim takšne anekdote. The Back Room je temelj naše kariere, ki pa v nekaterih pesmih – kot sta Camera in Open Your Arms – napoveduje, da imamo Editors tudi drugo stran, da znamo modificirati nastavljeno estetiko in snemati pesmi, ki niso naš zaščitni znak. Skratka, znamo biti epski v elektronskem smislu, a so nam blizu tudi otožni akordi.

Ne ravno intenzivno, a že delamo nove skladbe. Trenutno ima projekt zgolj delovni naslov: Editors 6. Treba se bo prilagoditi času, ki je pred nami. Če samo pomislim, da smo album The Back Room zgolj v Veliki Britaniji prodali v nakladi pol milijona izvodov… Z vsemi preostalimi se nismo niti približali tej številki. Treba bo poiskati drugačne vzvode, razmišljati drugače, da se prek novih medijev in tistih, ki bodo še prišli, približamo ljudem.