Martin Elbourne, glavna faca festivala Glastonbury: Tudi v največje festivale je vloženo veliko čustev

»Gre predvsem za veliko odgovornost in za biti tisti, na katerega s prstom najprej pokažejo ob neuspehu,« se je pridušal. Začetni neuspeh ga je sicer za nekoliko let oddaljil od programskega načrtovanja in usklajevanja, je pa svoje delo v glasbenem poslu izpopolnjeval kot »roadie« predstavnik in »booking« agent (New Order, The Smiths) legendarne neodvisne založbe Rough Trade in menedžer (Green on Red), dokler ni postal glavna programska faca festivala Glastonbury. V zadnjem času je največji oder prepustil naslednikom, sam pa začel skrbeti za nekoliko manjše odre, kjer nastopajo večinoma skupine, ki obetajo, in kjer se počuti bolj domače, mi je zaupal. Vseeno ni mogel iz svoje kože in je posredoval pri angažiranju PJ Harvey, New Order, Editors in LCD Sounsystem. V obdobju festivalskega zatišja pogosto nastopa tudi kot pogovorni gost različnih predavanj, kjer s svojimi izkušnjami in nasveti pomaga (naj)novejši generaciji organizatorjev festivalov. Skratka, festivalski človek štiriindvajset ur na dan tristo petinšestdeset dni na leto.

Ne, to se ne dogaja pogosto, vsaj v zadnjem času ne. Vedno se najdejo posamezniki, ki bi prek »ljudi s povezavami« radi prišli do ugodnosti in prednosti, vendar je danes bolj ali manj znano, kaj se sme in kaj ne sme. Ne počutim se kot nobena zvezda, četudi sem v času festivalov blizu njih. Moja naloga pred in med izvedbo festivala je povezana z marsičem, nikakor pa ne s postopanjem v njihovih šotorih. Verjemite mi, da se lepo sliši, da si v zaodrju z bendi tipa Muse ali The Rolling Stones, vendar je večja odgovornost do festivala in ljudi, ki so kupili vstopnice, da na odrih poteka vse tako, kot mora. Marsikaterega zvezdnika niti ne vidim, le slišim z odra, saj moram poskrbeti, da logistika nemoteno teče nonstop. Slika te »ugodnosti,« če ji sploh tako rečem, je črno-bela. To je moja služba, ki jo imam rad, in opravljam jo z isto vnemo kot vsak, ki dela svoj posel kje drugje. V njej neizmerno uživam, četudi pridejo težki trenutki in utrujenost, a po vsakem festivalu že začnem razmišljati, koga bi »bookiral« naslednje leto.

Saj tudi je in bo, dokler svojega mesta ne bom prepustil mlajšim od sebe. Biti promotor in »booking« agent pomeni, da moraš biti na tekočem z dogajanjem na sceni. Ne samo na tekočem, včasih moraš tudi razmišljati naprej. Predvideti, kaj bi se lahko zgodilo, ali je trend že v popolnem razmahu, ti pa ne veš, kakšen odnos bi vzpostavil do njega. Obiskovalcem festivalov je treba zadostiti. Govorim seveda o profiliranih festivalih, kakršen je Glastonbury, kjer se točno ve, kaj se od njega pričakuje, in kjer je prostora za eksperimente malo oziroma nič. Na festivalu takšnega profila mora potekati vse gladko, brez napak. Te se seveda zgodijo, nihče ni imun zanje, a so posledica nepredvidljive situacije, in ne organizacije. Pri manjših, neodvisnih festivalih, je prostora za improvizacijo več, četudi vedno manj. Vsak festival namreč raste, se do določene prepoznavnosti bori za svoj prostor pod soncem, dokler ne doseže točke, kjer mora postati velik ali se vrniti proti začetkom. To je dvorezen meč, včasih poln konfliktov, ki se razpletejo ali v eno ali v drugo smer; ali festival izgine oziroma se preimenuje ali razcepi na več med seboj skreganih festivalov.

Na zunaj že morda, poudarjam morda, deluje tako, a tudi v največje festivale je vloženo veliko čustev. To vam lahko zagotovim iz prve roke. Povsem človeško je, in s tem se docela strinjam, da imajo manjši festivali lepši renome od velikih. Razlog za to je povsem preprost: poleg je prisotno zelo malo požrešne glasbene industrije, ki se vse bolj krčevito bori za izgubljene priložnosti. Pri manjših festivalih še ne vidijo dovolj dobička, zato se osredotočajo na tiste, ki jim ga prinašajo. Manjši festivali so bolj sproščeni, še vedno jih žene pot v neznano, in to je tista draž, ki jih dela privlačne za posamezno skupino ljudi okoli njih, ki išče nove izzive. Mreženje in radovednost sta njihovi največji prednosti, saj se ljudje, povezani z glasbo, najdejo na isti točki in si pomagajo narediti korak naprej. Slika je celostna: med seboj se povezujejo glasbeniki in organizatorji in glasbeniki z organizatorji. Pri velikih festivalih je tako, da bendi priletijo, odigrajo svoj set in se odpravijo naprej. Nepredvidljivosti tu ni. Semkaj prideš, da slišiš že vnaprej preverjen line-up, od katerega pretežno veš, kaj lahko pričakuješ. Vsi kontakti prej in pozneje se izvajajo prek zastopnikov v pisarnah. Mnogo mojih najboljših prijateljev in pozneje tudi sodelavcev sem spoznal prav na manjših festivalih.

The Great Escape je moj otrok in tega otroka ne dam. Festival bi lahko bil večji, vendar ga nismo postavili s tem namenom in nimamo namena spreminjati njegovega koncepta. Na trenutke si sicer privoščimo malce večje ime, a njegovo poslanstvo ostaja dati priložnost novim skupinam; skupinam ki se prebijajo in so šele začele iskati svoj prostor na sceni. The Great Escape sicer ni čisti korak v neznano, saj moramo glasbenike prej slišati, da naredimo selekcijo. Moram priznati, da je velik užitek odkrivati nove skupine. Po vsej kilometrini to vznemirjenje v meni še ni zamrlo. Tudi ta festival se je z leti razvil, vendar ne v smeri, kot jo je ubral Sound City Festival v Liverpoolu, ki že postaja urbani sorodnik Primavere. Na Sound Cityju se bolj ali manj že ve, kdo nanj spada in zakaj. Nekaj zametkov, kot je oder portala Pitchfork za nove bende, še spominja na pionirske trenutke, vse drugo je postalo veliko. V Brightonu tega niti ne moremo storiti, ker nimamo dovolj velikega odprtega prostora. Mesto je majhno in kompaktno, hiše so zbite skupaj, pa tudi vreme nam ne dovoljuje takšnega tveganja.

Kriza je število malce »popravila,« a se povsem strinjam, še vedno jih je preveč. Mnogo jih je na robu preživetja, vendar prva liga ostaja nedotakljiva po finančni in množični plati. V trenutku, ko nekje ugasne festival, nekje drugje, morda celo zelo blizu, vznikne novi.

Povsod je enako in tisti z največ denarja bodo imeli največ besede. Melvin Benn, ki prek korporacije Festival Republic vodi festivala Reading in Leeds, bo – z izjemo Glastonburyja – vedno zahteval ekskluzivo. Ker plačuje mastne denarce, si to lahko privošči. Tovrstna izključevalna politika je za seboj potegnila dve stvari: večino preostalih festivalov je postavil v neroden položaj in hkrati honorarjem primerno v nebo dvignil ceno vstopnic. V zadnjem času postajam vse bolj zaskrbljen, saj veliko britanske mladine hodi na festivale po Evropi. Roko na srce, če bi bil jaz star osemnajst let, zagotovo ne bi plačal cene vstopnice, za katero bi na celino prišel z nizkocenovnim letalom, hkrati pa bi mi ostalo dovolj denarja še za vstop na festival in kampiranje, medtem ko je line-up povsem spodoben ali podoben tistemu, ki ga ponuja Melvin. In še vreme je boljše. Vem, da so pri mladini v Veliki Britaniji v zadnjem času izredno popularni številni »techno dance« festivali na hrvaški obali.

Formula je ena in formul je več. Kaj želim s tem povedati? Na uspešnost festivala vpliva kombinacija različnih stvari in nekatere elementarne posebnosti, vezane izključno na izbrani naslov. The Great Escape se dogaja v majhnem mestu, kjer se ljudje lahko sprehodijo od prizorišča do prizorišča, Glastonbury ima zgodovino, svojo posebno referenčno privlačnost in velik odprt prostor, ki ti že sam po sebi daje vedeti, da prisostvuješ nečemu velikemu. Lokacija je zelo pomembna, kajti če pogledamo promocijska gradiva danes, vsa vabijo na festivale, kjer je le-ta močno poudarjena, najsi gre za peščene plaže, travnike ali gradove. Ljudje namreč iščemo počutje v prostoru, zato je vse bolj pomembno, kje festival poteka. Festivali s tradicijo tega problema nimajo, saj je prav tradicija njihov največji adut, vsi na novo vznikli festivali pa močno poudarjajo prostor, v katerega so umeščeni. Poleg tega je nujno treba dobro poskrbeti za mrtev čas, ko na odrih vlada zatišje. Ljudje se morajo počutiti dobrodošle, da nimajo občutka, da nekdo organizira nekaj samo zato, da bi jim pobral denar. Gastronomska ponudba mora biti ažurna in mora je biti dovolj. Sploh ne smemo pomisliti, da bi sredi največje festivalske vročice zmanjkalo piva. Vem za nekaj primerov, ko se je to zgodilo! Takšen festival je obsojen propad. Zagotovim vam lahko, da na Glastonburyju lahko kakovostno preživite pet dni in ne doživite nobenega benda na odru, toliko je obfestivalskih dejavnosti. Tega vam sicer ne priporočam, a ponudba je takšna, da to omogoča. Vedno se nekaj dogaja, kar razbija monotonijo in čakanje na naslednji nastop. Do tega Glastonbury ni prišel čez noč, temveč se je infrastruktura gradila skozi leta – in se še vedno dopolnjuje in nadgrajuje. In na koncu, zelo pomemben dejavnik je tudi solidarnost, kar izkusijo tako veliki kot mali festivali. Pred leti smo na Glastonburyju imeli veliko krizo, saj nam ni – lahko bi govoril tudi v prvi osebi – uspelo pridobiti prav nobenega močnega »headlinerja,« a so nas iz nastale godlje rešili zvesti obiskovalci, ki nam niso obrnili hrbta, temveč so prišli na znano mesto ob znanem času preživet pet kakovostnih dni.

Tega črnega madeža ne bom nikoli spral in skoraj vsak novinar me spomni nanj. Večno prekletstvo, bi lahko rekel, ki bi me skoraj čustveno uničilo, a sem se tudi veliko naučil in napake kasneje nikdar ponovil. Lahko si predstavljate, kako velik udarec je bil to za dvaindvajsetletnega fanta, ki so se mu čez noč odprla vrata v službo, o kateri je sanjal, že naslednjo noč pa je padel na kruta realna tla. WOMAD 1982 je bil čista finančna polomija, četudi festival sam ni bil slab. Ves vikend sem se skrival, da me ne bi našli, saj mi je bilo že vnaprej jasno, da finančna konstrukcija ne bo zdržala. Manj sreče je imel moj »partner v zločinu« Peter Gabriel, ki so mu dolžniki trkali na vrata. Rešili so naju Genesis, ki so izvedli dobrodelen koncert, da je Peter lahko poravnal dolgove. Od takrat naprej vedno poudarjam, da smo z WOMAD-om resda pridelali rekordno izgubo, a bili tudi edini, ki smo na koncu svoje dolgove poravnali. Danes je veliko lažje razglasiti bankrot in stvar je bolj ali manj zaključena.

Čustveno sem bil povsem na tleh, izgubljen in raztresen. Poskušal sem odmisliti to, kar se je zgodilo, a nisem mogel. Potreboval sem prepih in se za nekaj časa poslovil od organizacije festivalov, postal »roadie« in promotor skupin New Order in The Smiths pri Rough Trade Records. Mirni časi, glede na začetek, četudi je bilo zelo burno.

Z očetom Glastonburya, Michaelom Eavisom, sem imel stike že prej – pravzaprav sem ga spoznal na katastrofalnem WOMAD-u, mislim pa, da sem ga s The Smiths prepričal, da je začel bolj verjeti vame. Do tistega trenutka se je festival pretežno oziral v preteklost in ni bil toliko dovzeten za novotarije, ko pa so The Smiths leta 1984 zažgali, je Michael očitno spoznal, da mora stopiti v korak s časom, ter v meni prepoznal nekoga, ki bi mu pri tem znal pomagati.

Na festival Glastonbury sem kot poslušalec prihajal že prej, saj je bil blizu Bristola, kjer sem študiral, in po junijskih izpitih smo se vedno odpravili tja. Že takrat sem nekaj »pacal« v glasbenem biznisu in tako spoznal tudi Michaela Eavisa, ki je Glastonbury zagnal in postavil na zemljevid. Sprva je bil sicer jezen na nas, ker smo v bližini izpeljali že omenjeni WOMAD, a po fiasku je spoznal, da je konkurenca, kakor je prišla, tudi hitro omagala. Da je Glastonbury postal to, kar danes je, je izključno zasluga Michaela in njegove družine, ki ga je pri tej nori viziji podpirala. Uspelo mu je nekaj, kar je bistvo uspešnega festivala: vzpostavil je in neguje mrežo ljudi, ki mu je stoodstotno lojalna, ki se s festivalom ukvarja izključno zaradi njega. Že samo s tem je opravil večino dela. K temu je treba prišteti še ogromno prostovoljcev, ki vložijo veliko srca in prostega časa, da stvari tečejo po urniku. Hvaležen sem mu in ponosen, da sem del te ekipe, četudi sem v zadnjem obdobju malce rezerviran in na festivalu skrbim pretežno za John Peel Stage in delno za Other Stage, kjer sem v kontaktu z novejšimi bendi, katerih čas (upam) šele pride. V bistvu sem na ta način tudi prišel na Glastonbury, se preizkusil tudi na glavnem odru Pyramid in pozneje samoiniciativno presedlal nazaj. Koliko pa je bilo tistih zunaj Manchestra in Londona, ki so leta 1984 vedeli in prepoznali, da bodo The Smiths kmalu postali veliki?

»Booking« je nekaj, kar ni časovno omejeno. Morda to počnem prav zdaj, morda v Ljubljani vidim bend s potencialom, ki bi me prepričal v to, da si zasluži svoj prostor na The Great Escape ali Glanstonburyju. To je služba, ki se nikoli ne neha, ki zahteva stalno prisotnost in prečesavanje tržišča. Potrebna sta pogum in hkrati občasen izlet v tveganje. Oasis sem leta 1994 »bookiral« zgolj na podlagi demo posnetka in vemo, kaj so dosegli pozneje. Danes lahko odkrijem nekoga, ki mi bi prišel prav čez dve ali tri leta. Moja služba je zelo dinamična in zahtevna, saj nekaterim festivalom tudi svetujem ali jim pomagam pri osnovni logistiki. Večino dela odpade na »moja« festivala, drugim pomagam le z nasveti. Več ne zmorem, sicer bi znorel.

Green On Red je bend, ki je imel največ nesreče v svoji karieri. Bili so pred časom in prepričan sem, da bi s tehnologijo, ki jo imamo na voljo zdaj – uspeli. Z lahkoto so napolnili srednje in velike dvorane po Evropi, medtem ko sta Grčija in Norveška dobesedno klečali pred njimi. Državi sta zelo oddaljeni ena od druge in takrat nizkocenovnih letov še nismo poznali, ne mobilnih telefonov. Že ti dve pridobitvi bi bili dovolj, da bi se stvari obrnile na bolje, da bi vsi skupaj zaslužili vsaj toliko, da bi bili sproščeni in bi pokrili osnovne stroške in bi še nekaj ostalo. Naokoli smo potovali s kombijem, saj si spalnega avtobusa – razen v redkih trenutkih – nismo mogli privoščiti. Tu so bile še stalne menjave založb, slabo prebrane pogodbe … Skratka vse, kar bi lahko šlo narobe, je šlo narobe. Toliko nesreče in zgrešenih priložnosti, kot se jih je pripetilo temu bendu, zgodovina popularne glasbe ne pomni. Z veseljem bi jih danes vzel pod svoje okrilje in vem, da bi nam uspelo. A po drugi strani, Green on Red danes veljajo za kultni bend, ki je zgradil trdno bazo zvestih fanov. Nisem prepričan, da je to dobra tolažba za fante, a sledi za njimi so ostale.