Dokazni dosje prav zares izzove spomine, ob omembi ključnih imen in naslovov, povezanih s Daraganovo izgubljeno materjo, namreč vsebuje tudi fotografijo neznanega otroka iz leta 1952. A otrok, kakopak, ni zares tuj: »Ta otrok, ki so ga desetletja odmaknila tako daleč, da so iz njega naredila tujca, ta otrok, si je pač moral priznati Daragane, je bil on sam.« Po morečem stopnjevanju napetosti v prvi polovici knjige, ki nič hudega slutečega bralca suvereno zapelje v maniri dobre kriminalke, torej postane jasno, da bo Modiano duhove iz preteklosti ponovno raje zbujal s kopanjem po osebni zgodovini kot s prekladanjem trupel ali z lovom na morebitnega morilca.
A četudi so obeti po razpletanju policijskega primera v resnici odveč, uspe avtorju pri razreševanju na videz brezizhodnih otroških travm vzdrževati ozračje misterioznosti, ki se ji prilega protagonistova dobro premišljena melanholičnost. Vnos postmodernističnih, palimpsestičnih postopkov – navsezadnje ni naključje, da je tudi glavni junak pisatelj – in zlasti prepletanje več časovnih osi, v katerih spoznavamo povezave med Daraganom in preostalimi literarnimi junaki iz preteklosti (včasih tudi na pretirano naključen in domala neinventiven način), sta lovu za »resnico« pogosteje v napoto kot v pomoč. Kar pa rezultira v dejstvu, da zahteva Modianojevo pisanje kljub navidezni nezapletenosti prav posebno pozornost, če naj se bralec ne izgubi tu okrog med vrsticami.
Roman, ki je na jezikovno-slogovni ravni pravzaprav silno izčiščen in minimalističen, je posejan s skoraj spregledljivimi dvoumnimi kažipoti, ne le po resničnih ulicah Pariza, temveč tudi po notranjosti protagonista, ki navsezadnje sluti, da bo našel, kar je nekoč izgubil in o čemer ni mogel govoriti z nikomer, četudi bo proces nadvse naporen. V roman uvodoma vabi dobro izbran Stendhalov moto: »Ne morem priklicati resničnih dejstev, lahko predstavim le njih sence.« Ne gre ga razumeti pretirano igrivo, četudi se ves čas (pravilno) zdi, da se z bralčevo percepcijo poigrava tudi Modiano. Navsezadnje je njegovo pisanje najbolj vznemirljivo prav na mestih, kjer zabrisuje mejo med resničnostjo, spominom in fikcijo, na točkah izgubljanja med identiteto glavnega junaka in identiteto bralca, med tem, kdo smo bili nekoč in kdo smo danes.
