Avtor si sicer – kot bi se bal teže tehtnosti – za tovrstne višave niti ne prizadeva, tudi njegov osrednji protagonist, ki je prav toliko nevrotičen, kot je duhovit, bi bil za tak podvig preveč zmeden. Douglas je sicer inteligenten biokemik, a družinsko okolje je manj predvidljivo od laboratorijskega. Po dvajsetih letih razmeroma srečnega zakona ga zapušča žena, Connie je namreč ugotovila, da sta svoje delo zdaj, ko od doma zaradi študija odhaja njun sin Albie, kot par opravila.
A preden Albie odrine na pota učenosti, jih čaka velika turneja – družinsko potovanje po Evropi, ki bi bilo preizkušnja že za družino brez razočarane žene in uporniškega najstniškega sina. V tem času naj bi torej Douglas ženo in Albija prepričal, da si njegove dolgočasnosti in konservativne narave, jasno, kombinirane s trmoglavo nesposobnostjo upoštevanja tujega mnenja, ne smeta razlagati kot pomanjkanje domišljije in dokaz, da se ne zna zabavati, temveč kot izraz ljubezni. Toliko družinske prtljage je nemara preveč tudi za potovanje okoli sveta, zato se Nichollsu prepogosto zgodi, da njihove družinske dogodivščine, ki se že šablonsko končujejo tako, da Douglas ženo in sina ponovno razočara, pretirano razpotegne. Nobeno presenečenje naposled ni, da Albie – ko oče ponovno nespretno izrazi sram zaradi njegovih odločitev – izgine. Turnejo prekine tudi Connie in iskanje izgubljenega sina skesano nadaljuje Douglas sam.
Njegova karakterizacija je avtorju uspela, saj je prepričljivo ustvaril lik pretirano zadržanega in emocionalno nespretnega moškega, ki mu za zdaj še vedno stoji ob strani močna, svobodomiselna ženska, med drugim spodletela umetnica, ki ga je prevarala že po šestih mesecih zakona in mu ukradla sinovo naklonjenost. A Douglas postane v svoji nemoči tako predvidljiv, da lahko bralec vnaprej dokončuje že vse njegove sprva iskrive šale na lasten račun. Dinamike obsežne pripovedi naposled ne spodbudi več niti to, da nabor že pretirano forsiranih dogodkov s potovanja (Douglasa pretepejo motoristi, reši ga prostitutka, pristane v zaporu, ožgejo ga meduze, doživi infarkt, Albie postane gej…) vse manj pomenljivo dopolnjujejo retrospektivni prizori, v katerih junak opisuje že nepomembne peripetije iz zgodnjih zakonskih let. Obotavljaje se bralec prebija tudi skozi nekatere stereotipne puhlice o zakonskem življenju, ki jih avtorju s tako živahnim jezikovnim izrazom ne bi pripisali. No, izognil se je vsaj osladnemu koncu, ki bi ponovno zvezal Albiejeva starša, a je klecnil pod še hujšo družbeno konvencijo – da nekdanjih zakoncev ne bi ugonobila osamljenost, je Connie ob koncu spet poparčkal s mladostno ljubeznijo, Douglasa pa z mimobežno lepotico s potovanja.
