Sedaj pa je popolnoma običajno, da se otroci iz iste ulice ne srečujejo v šoli. Kajti dogma, da naj gre otrok na najbližjo osnovno šolo, že dolgo ne velja več. Čeprav še veljajo šolski okoliši, se nekatere osnovne šole v Ljubljani naravnost hvalijo s tem, da je pri njih polovica učencev iz drugih šolskih okolišev, ker naj bi to pomenilo, da je njihova osnovna šola tako odlična, da želijo nanjo vpisati učence s popolnoma drugega konca mesta in celo iz predmestja. Natančneje, skoraj 20 odstotkov ljubljanskih otrok ne hodi v šolo v svojem šolskem okolišu. Kar seveda pomeni, da šole med seboj tekmujejo, katera je boljša in v čem so drugačne od drugih, čeprav so v resnici vse bolj ali manj enake ne glede na to, ali imajo zelenjavni vrt, ponujajo učenje kitajščine ali pa njihovi učenci smučajo s predsednikom republike ter poslušajo predavanja uglednih strokovnjakov. Na vsaki šoli so dobri ter slabi učitelji in nobena zares ne odstopa po rezultatih preverjanja znanja.
Na prvi pogled se zdi, da prehajanje otrok v drug šolski okoliš nima vpliva na življenje v mestu. A ga ima. Čeprav je tako modno poudarjati lokalno, pri življenju v urbanem okolju pozabljamo na sosesko, osnovno celico mestnega življenja. In prav šole so pogosto stičišče sosedske skupnosti, saj se tam srečujejo tako odrasli kot otroci. Lepo in prav je sicer, da skušajo starši otrokom zagotoviti najboljšo izobrazbo, toda življenje ni le tekma za visok zaslužek, ampak tudi vrednota prijetnega življenja. Če hočete ali ne, pa smo vsi meščani še vedno malo vaščani in ni je večje mestne radosti kot tesno povezana soseska. Sicer je res, da bo današnja generacija otrok globalna generacija, toda kot ptički bodo vendarle zrasli v svoji soseski. Zato je včasih bolje kot pri desetih letih znati kitajsko poznati mulce svoje ulice. V nasprotnem primeru čez trideset let nihče več ne bo govoril o klapah Šiškarjev, bandah z Vodmata in mulcih z Vrhovcev.
