Zamisel, da narod, ki potrebuje lastno državo, obstaja, pa je vzbrstela prav takrat, ko smo skupaj z drugimi narodi, ki v svojem jeziku še niso imeli gledališča, svojo prvo predstavo dobili tudi Slovenci. In to komedijo s socialno, politično in celo feministično noto. Ker je Micko igrala Linhartova žena, bi lahko sklepali, da je bila prva slovenska komedija napisana iz ljubezni, ki je bila drugače od tiste, ki je vodila Prešerna v Sonetni venec, srečna.
Poleg tega je Linhart zasnoval javno knjižnico, ki je zrasla v današnji NUK, kot uradnik je izpeljal gradnjo licejske zgradbe, v kateri je bila knjižnica najprej, ter spisal prvo sodobno slovensko zgodovino. Linhart je iz razsvetljenskih vzgibov napravil stvari, na katere smo se kot narod v romantiki lahko oprli, in če ga ne bi bilo, Slovenci danes ne bi bili to, kar smo.
Žal nad Linhartom visi senca njegove svobodomiselnosti, zaradi katere je po smrti končal brez pogreba in groba. Tam, kjer si je postavil voltairovski vrt in je pred smrtjo dobil gradbeno dovoljenje, je njegova vdova zgradila hišo, jo prodala in s hčerama za zmeraj zapustila naše kraje.
Ker je Linhart za slovensko samopodobo ključnega pomena, sem pred letom in pol pristojni mestni komisiji predlagal, naj se mu postavi spomenik na zgornjem delu Novega trga. Predlog sem poslal tudi na SAZU, s katere so mi po dveh mesecih sporočili, da pobudo podpirajo. Mestna komisija pa me je obvestila, da je zato, ker je Linhart nacionalnega pomena, dala predlog v presojo Vladi RS, ki je po slabem letu med drugim sporočila: »Vlada RS podpira stališče uravnoteženega slavljenja pomembnih oseb in dogodkov na različnih krajih v Sloveniji, ne podpira pa postavljanja vseh osrednjih spomenikov osebam in zgodovinskim dogodkom v Ljubljani. To izhodišče je že leta 1938 predlagala SAZU na pobudo pisatelja Frana Saleškega Finžgarja ob odkupu Prešernove hiše v Vrbi na Gorenjskem.« Vlada torej v vseh teh mesecih ni vprašala za mnenje današnje SAZU, ampak je poiskala izgovor v dobrih starih časih Dravske banovine. Takšno državo imamo. Oziroma je nimamo.
Linhart v Ljubljani seveda ne potrebuje spomenika. Lahko pa bi bil njegov spomenik koristen za nas, ker bi nas spominjal na predanega uradnika, resnicoljubnega zgodovinarja in radoživega ljubiteljskega gledališčnika, ki je zaupal, da je smeh orožje in da znanje pomeni svobodo.
