To so tudi dominantni občutki tokratnega ponovnega srečanja z njimi. Če prvi špil v Katedrali pred dobrima dvema letoma in pol razen dokumentarističnega spomina ni zapustil prav ničesar, se je selitev med štiri stene precej manjše in nižje dvorane Komuna takoj začutila kot »naravni« habitat za njihove glasbene ekshibicije. Skratka, velikost je pomembna, kot so spoznali tudi sami na istoimenskem albumu (2004).
Glasbeni »crossover« Helmet nikdar ni bil glasba za mevže. Prej narobe: zahteval je celega človeka, odprtega za razne izlete iz nastavljene smeri, da bi se ustvarili ekstremni pogoji, v katerih se je kvartet izživljal na temeljih bučnega blues rocka. Nadgradnja in odtis asfaltnega okoliša, iz katerega je Page Hamilton izšel, pa jih ločita – ker smo že bili deležni njegovih nesrečnih dovtipov na to temo – od bendov tipa Led Zeppelin. V njihovem primeru namreč »pesem ne ostaja ista«, temveč se sprotno (v živo) plemeniti skozi metalske in noisovske intervencije, kjer ima hrup smisel in logično, tudi malce naučeno izpeljavo.
Toda prav na tej točki, kjer so mnogi njegovi kolegi zavili v donosno smer popa, je Page Hamilton še bolj odvil gumb na kitari ter hladnokrvno (p)osvojil še hardcore. Po razčlenjenem bi večina mimobežnih poslušalcev pričakovala popolni in nerazumljivi kaos, vendar je z odra prihajala diametralno nasprotna zvočna slika. Njihove intervencije so namreč precizne in tehnično popolne (na trenutke celo preveč, a nikdar sterilne!), linearni hrup pa samo podaljšek klasične triminutne rockovske strukture. Na krilih solidnega in angažiranega albuma Dead to the World so nas skozi celovečerni špil prepričevali in na koncu tudi prepričali, da ne mislijo popuščati pri stilizaciji zvoka in da četudi hrup ni več moden, v današnjem času cinizma in »ziheraštva« primalni udarec hardcora deluje arhaično sveže in nikdar naivno; le predsodke je nujno treba pustiti pred dvorano. Tokratni koncert Helmet nas je znova spomnil na neprilagojeni velemestni krik in na najboljše čase »fizične« glasbe, katere intenzivno estetiko smo doživljali kot čustveno in duhovno sprostitev. Ali smo pri tem izšli iz blues rocka, punka, heavy metala, grungea, jazza, noisa, hardcora ali njihovih nepreštetih hibridnih izpeljank, je (bilo) povsem drugotnega pomena.
