Na položaj kmetijskega ministra so ga 5. maja 2010 izstrelili bolni prašiči. Kot predsedniku uprave Panvite, največjega kmetijskega podjetja v državi, mu je zaradi prepoznega ukrepanja bolezen prašičji reprodukcijski in respiratorni sindrom dodobra zdesetkala živali. Ob prekmurskem prašičjem pokopališču je posledično nastala globoka razjeda v proračunu Panvitinega lastnika Stanka Polaniča, ki je Židanu to sicer zameril, na cedilu ga pa ni pustil. Eden najbogatejših Prekmurcev je nekdanjemu uredniku revije Reja prašičev pomagal skočiti na položaj ministra. Sledil je meteorski vzpon Dejana Židana, ki po sedmih letih zagotovo še ni dosegel vrha.
Teran
Kot človek, ki spije občutno manj alkohola, kot se za klenega Slovenca spodobi, si Dejan Židan najbrž ni mogel zamišljati niti tega, da bo zaradi terana – rdeče tekočine, ki je je dober odstotek slovenske vinske bere – kdaj pred njim klečala vsa Evropa. Te dni se dogaja prav to. »Obdobje, ko so nas Hrvati izsiljevali pri vsaki točki, je končano.« S temi besedami je podpredsednik slovenske vlade, ki se ga Dolenjci preimenovali v Dejana Žedana, odločno napovedal vojno Hrvaški, ki si želi prilastiti naš teran.
Čeprav Židan, kot rečeno, ni velik uživalec alkohola, sklepamo, da tudi terana ne, zanj kljub temu zastavlja ves svoj politični in strokovni ugled in kot tatinske šolarčke ošteva tudi evropske politike, ker naj bi Hrvatom za našim hrbtom dopustili, da so si neupravičeno priposestvovali naš teran. Ker pa ima na ministrstvu dovolj ljudi, ki o vinu vedo več kot on, bi bilo modro, če bi jim prepustil bitko za teran in če bi se ta odmaknila od oči javnosti. Toda minister pred televizijskimi kamerami preveč uživa, da bi izpustil to priložnost. Kot je ne izpusti v nobeni drugi javnosti všečni zgodbi, naj gre za čebele, »našo super hrano«, samooskrbo, nasprotovanje gensko spremenjenim organizmom…
Samopromocija
V Cerarjevi ekipi Židan slovi kot minister, ki seje vlade pogosto zapusti prvi in tako kot po naključju stopi v kader televizijcem, ki tam vsak četrtek prežijo na ministre in pač posnamejo izjavo tistega, ki prvi pride mimo. Rezultati Židanovih skrbno načrtovanih srečanj s kamerami tako ne morejo izostati. V zadnji Dnevnikovi javnomnenjski raziskavi so ga vprašani z naskokom razglasili za najboljšega ministra v Cerarjevi vladi. Našteti so morali po njihovem tri najboljše ministre. Dejanu Židanu je v skupnem seštevku glasov pričakovano sledil Karl Erjavec, saj je na drugem mestu tudi po minutaži, ki mu jo namenjajo slovenske televizije. Okoljsko ministrico Ireno Majcen, na primer, pred kamere – v gumijastih škornjih in anoraku – bolj ali manj naplavijo le stoletne vode. Kako naj bo najboljša Cerarjeva ministrica, ko pa je ljudje ne vidijo vsak dan na televiziji?
Dejan Židan ima, čeprav je kmetijski minister, zaradi prijateljevanja s televizijskimi kamerami oboževalce predvsem med nekmetijsko javnostjo. Strokovnjak za politični marketing Božidar Novak je pred časom za revijo Reporter dejal, da deluje »kot dober znanec iz sosednje ulice, ki bi ga vsaka mama želela za zeta«. Roman Žveglič, kmet, kmečki sindikalist in nekdanji poslanec državnega zbora, Židana vidi drugače. »Je sicer prijazen, a je velik blefer. Za medijsko in tudi siceršnjo slavo in priljubljenost je pripravljen storiti vse. Resnične tegobe ljudi ga ne zanimajo. Bolj ko ga poslušam, bolj se mi zdi, da se iz ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano spreminja v ministra za lastno promocijo. Čudim se kmetijskim nevladnim organizacijam, tudi sindikatu, katerega član sem, da z njim delamo v rokavicah,« je do Židana kritičen Žveglič. No, gorenjski kmetje so oktobra 2015 na protestnem shodu sneli rokavice in ministru s transparentov med drugim povedali, da je »klopotec« in »prodana rit«.
Ambicioznost
Tudi dolgoletne sodelavce na kmetijskem ministrstvu smo vprašali, kako vidijo svojega šefa. Če želijo ohraniti službo, se z imeni ne upajo izpostavljati, vemo pa mi zanje. Kot Židanovo najizrazitejšo lastnost izpostavljajo velikansko željo po javni pozornosti. »Želi biti pomemben in uspešen, ambiciozen je brez primere, stroko izkorišča za plehke in populistične politične odločitve, kritiko pa dojema kot napad na lastno javno podobo. Je tudi svetovni prvak v izkoriščanju mnenj različnih skupin. Ustanovil je številne posvetovalne organe, sam je izbral njihove člane, zdaj jih sklicuje, da dobi kritje za svoje odločitve,« opažajo zaposleni na kmetijskem ministrstvu in dodajajo, da bi se lahko pri nedavni podelitvi oskarjev zmotili tudi v Židanovo korist, tako dober igralec je.
Politični sopotniki pa Dejanu Židanu priznavajo, da je politični genij in multipraktik. Ko je maja 2010 prvič postal minister, je bil popoln politični analfabet. Ni bil član nobene stranke, zato je okleval, kateri naj se pridruži. Najprej se je ogreval za Slovensko ljudsko stranko in si tik pred zdajci premislil, z včlanitvijo v stranko Socialnih demokratov pa je zadel terno. Takoj je postal njen podpredsednik, maja 2014 še predsednik, je tudi podpredsednik vlade, njegov strankarski kolega Matjaž Han pa napoveduje, da bo naslednjo vlado vodil prav Židan.
Politika
Političnemu analitiku Vladu Miheljakuse zdi Dejan Židan učinkovit in pragmatičen politik, ki pa je brez političnega profila. »Nima nobenih konceptualno dodelanih stališč, zato bi lahko bil kjer koli – v ljudski stranki, Novi Sloveniji… Še najtežje je socialni demokrat,« ocenjuje Miheljak. Toda Dejanu Židanu v politiki uspeva domala vse. V zadnjem obdobju je doživel le en udarec, je pa ta toliko bolj boleč. DeSUS in SMC sta njegovo stranko žejno peljala čez vodo pri kadrovanju v Slovenskem državnem holdingu, saj kandidat SD Matevž Marc ni postal član uprave SDH.
In kaj o tem porazu pravi Vlado Miheljak? »Toliko ljudi lahko nastaviš, kolikor imaš moči v koaliciji (SD ima šest poslancev, DeSUS 11, SMC 35, op. p.). Je pa res, da ima SD več moči, kot je zna unovčiti. Za vse tri koalicijske stranke tudi velja, da je njihovo edino merilo pri kadrovanju to, v kvoto katere politične stranke spada človek. Strokovnost že dolgo ni več merilo kadrovanja. Tudi SMC se je tega izredno hitro naučila.«
