Z nizko politično podporo držav članic je Juncker tako na mizo dal pet predlogov in razpravo o njih prepustil svojim kritikom, ki so v minulih letih zaradi notranjepolitičnih razlogov dežurnega krivca vse manj delujoče EU iskali predvsem v bruseljski administraciji, premalo pa so se države ozrle na lastno zanikanje temeljnih vrednot EU in pripravljenost na spremembe. Peterica refleksij tako predstavlja realističen odsev trenutne vseevropske zmede, ko države članice z nacionalnimi politikami vse pogosteje vlečejo na svoje, hkrati pa iščejo načine, kako bi se umestile v spreminjajoči se EU več hitrosti. Pet scenarijev slika odtenke prihodnosti, ki se morda ne bo nikoli zgodila. Lahko pa jo bomo ob nadaljevanju negativnih trendov pred vrati imeli že precej prej kot leta 2025.
Obisk Junckerja in predsednika evropskega parlamenta v Sloveniji je bil za oba skorajda majhen dopust po bruseljskem vrvežu kakofonije interesov stare jedrne skupine držav članic, višegrajske četverice in perifernih držav. Slovenija je res neproblematična država v EU. Je pa daleč od Junckerjevega in Tajanijevega opisa, da se vede kot ustanovna članica integracije. Vsaj po zavzemanju za močno in trdno Evropo to resda drži. A se razkorak med besedami in dejanji kaže v žični ograji in sprejetem zakonu o tujcih. Z njima je namreč država dokazala, kako krepko in hitro se je mogoče odmakniti od temeljnih vrednot Unije. Ustanovni očetje EU bi se zaradi slovenske navezave – in še mnogih drugih držav članic – na Orbanovo varnostno politiko obračali v grobu. Toda ne bodimo malenkostni. Raje slavimo proevropske besede.
Kot majhna država je Slovenija s skromno skupino somišljenikov držav Beneluksa, Irske in Estonije zainteresirana za čim močnejšo EU. A sodeč po prvih odzivih politikov tudi naši državi v Junckerjevem meniju petih scenarijev prihodnosti EU ne diši možnost prenosa več suverenosti na Bruselj, da bi EU postala močnejša. V tem pogledu je Slovenija ponovno v vseevropskem trendu, kar ni nič tragičnega. Federalna Evropa je v danih notranjepolitičnih in geopolitičnih razmerah postala zgolj še obrobna možnost sanjačev, ki gojijo duha ustanovnih očetov EU. Še Juncker se ji je odpovedal. Realnost iskanja evropske prihodnosti je namreč drugje. Zdaj se misija glasi: reševanje Evropske unije s sodelovanjem držav pri zadevah, kjer je mogoče najti najmanjši skupni imenovalec. Še tako skromno zveneč cilj je za razglašeno EU na področju migracij, varnosti in gospodarskih vprašanj velik zalogaj.
Nemčija, Francija, Italija in Španija se medtem že pripravljajo določati novo smer EU. Vse diši po večji krepitvi Evrope več hitrosti, v kateri se bo jedrna Evropa na novo oblikovala okoli starih ustanovnih članic, preostanek pa bo iskal umestitev v njihovo orbito.
