Nemška kanclerka Angela Merkel je začela razmišljati, da bo EU tudi v prihodnje povezava različnih hitrosti, to pa bi morda lahko zapisali tudi v deklaracijo ob 60. obletnici sklenitve Rimske pogodbe, s katero je nastala predhodnica EU – Evropska skupnost za premog in jeklo. Za zdaj še ni dorečeno, kaj bi to sploh pomenilo in kaj bi se s tem spremenilo. Države se v EU namreč že zdaj povezujejo »v različnih hitrostih« – sodelovanje v evrskem območju, schengenskem prostoru, obrambno sodelovanje… »Zdaj se govori o tem, da bi ta delitev postala bolj formalna. To bi močno vplivalo na prihodnje integracijske oziroma dezintegracijske procese v Evropi. Po mojem mnenju je to žal vse bolj realen scenarij nadaljnjega razvoja,« meni dr. Mojmir Mrak, profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.
V vzhodni Evropi so želje po ohlapnejšem povezovanju, a tudi tam se stališča spreminjajo. Poljska premierka Beata Szydlo prvič dopušča možnost Evrope več hitrosti, če bi države dobile zagotovilo, da bo zaščiten obstoj notranjega trga. Svojo vizijo prihodnjega razvoja EU naj bi v kratkem predložil tudi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker. »Dajmo predloge na mizo – tudi Madžarske in Poljske – in se dogovorimo,« pravi evropski poslanec Lojze Peterle (ELS).
Številni dejavniki otežujejo iskanje skupnega imenovalca
»Kar koli se zgodi, lahko spremeni diskurz,« evropski poslanec Igor Šoltes (Zeleni) opozarja na težave pri iskanju skupnega imenovalca, v katero smer naj EU plove, zaradi prepletenosti številnih kriz, s katerimi se EU srečuje, in letošnjih volitev v evropskih državah. Razmere, v katerih je EU, po Peterletovem mnenju niso samo posledica nerešenih kriz (grška dolžniška kriza, migracijska kriza), temveč k temu prispevajo tudi nekatere notranjepolitično paralizirane države, kot sta Italija in Poljska, kjer nacionalni voditelji za neuspešno politiko krivijo Bruselj.
»Dobri časi ustvarjajo šibke voditelje, ti pa ustvarjajo slabe čase. Politik misli na prihodnje volitve, državnik pa na prihodnje generacije,« dodaja evropska poslanka Patricija Šulin (ELS). Neenakomeren gospodarski razvoj v starih in novih državah članicah je še dodaten razlog zakaj je med evropskimi voditelji težko najti skupni imenovalec, v katero smer naj gre EU.
Morebitne težave za notranjepolitične razmere
Vrh slovenske politike je že večkrat zatrdil, da želi Slovenija v primeru oblikovanja Evrope več hitrosti ostati del skupine najbolj povezanih držav. »Če bi se predsedniki vlad in držav dogovorili, da se EU preoblikuje v EU več hitrosti, bi se države začele vključevati v skupino, kjer bi potekalo bolj poglobljeno sodelovanje in sodelovanje na ožjem področju skupnih interesov.
Takšen razvoj pomeni potencialno destabilizacijo vlad v posameznih državah, saj bi se v nacionalnih prostorih morala odpreti politična razprava o tem,« opozarja dr. Ana Bojinović Fenko, izredna profesorica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Ta politična razprava bi po njenem mnenju lahko omogočila vstop novih političnih sil v notranjo politiko, česar Bojinović-Fenkova ne ocenjujejo kot slabo, vendar takšen premik pomeni tudi potencialne izredne volitve in s tem šibko vsebinsko operativnost države.
»Takšne razmere bi lahko izkoristili tudi zunanji akterji. Države EU bi začele zaradi varnosti in ekonomskih interesov iskati zunanje partnerje v ZDA, Rusiji in Kitajski,« pravi Bojinović-Fenkova. Kot drugo možnost omenja, da bi se države lahko začele zapirati pred ekonomsko globalizacijo in mednarodno politično soodvisnostjo, kot že načrtujejo desne ekstremistične stranke. Takšen razvoj pa bi vodil k samozadostnosti prek merkantilizma, kar pa se je v prejšnjem stoletju izkazalo za pogubno, ne le za evropske države, temveč za ves svet, dodaja.
Za slovensko gospodarstvo, ki je v 80 odstotkih odvisno od trgov EU, po Mrakovem mnenju sistematičen prehod EU v povezavo več hitrosti ne bi bil dober. »Razlog je v tem, da je za takšna gospodarstva relativno bolj pomembno, da so celovito vključena v širše integracijske strukture z jasnimi pravili igre,« meni Mrak. Če Slovenija ne bi bila več njihov del, bi se povečale ovire na različnih področjih gospodarskega sodelovanja. »V bolj skrajni različici pa bi tak model lahko celo porinil državo v gospodarsko osamitev. Za večje članice je to manjši problem, saj običajno bistveno večji del vsega, kar proizvedejo, prodajo na domačem trgu,« pravi Mrak.
