Pri nas sicer malce težje, kajti pišočih osebkov, ki bi imeli čas in znanje, da se s tem poslom ukvarjajo, ni na pretek. So pa te zadeve lažje rešljive na tujem. Pokličete agencijo, kjer vam za plačilo oziroma po sklenitvi pogodbe dodelijo enega ali dva »ghost-writterja«, torej pisca, ki bosta namesto vas opravila delo. Ceniki so javni in odvisni od števila piscev. Pri angleškem podjetju Life Book, kjer se hvalijo, da so prisotni v petnajstih državah oziroma da so največji svoje vrste na svetu, saj imajo na voljo 150 piscev, vam vašo osebno biografijo, napisano, opremljeno s fotografijami, vezano v knjigo izdajo že za 600 funtov. V primeru, da je pisec en sam.
Če sta pisca dva, je nekoliko dražje – 900 funtov. Dobite pet oziroma deset knjig, medtem ko je vsaka dodatna knjiga 60 funtov. Glede na to, da obstajajo od leta 2012, jim očitno dela zaenkrat ne manjka. Kajti, kot je bilo že rečeno: smo v času biografij.
Založba, ki je pri nas razvpita zaradi njih, so Učila iz Križ pri Tržiču. Izdajajo sicer predvsem biografije tujih osebnosti. Športnikov, estradnikov, politikov, poslovnežev. Največji komercialni uspeh so dosegli z biografijo Steva Jobsa, ki mu sledijo Lionel Messi, pa Novak Đoković, Keith Richards. Lani je bila najbolje prodajana biografija Elona Muska, južnoafriškega poslovneža, ki si je med drugim izmislil način plačevanja Paypal. »Skupno so biografije po prodaji za drugimi žanri, vendar pa je veliko odvisno od posameznega naslova. Nekateri naslovi so med najbolje prodajanimi knjigami založbe nasploh. Predvsem je presenetljivo, da se nekatere biografije s področja gospodarstva in tehnologij prodajajo veliko bolje od biografij kakih starlet, ki postanejo slavne predvsem zaradi različnih škandaloznih dejanj v javnosti,« pravi Mojca Benedičič, direktorica založništva pri Učilih.
Knjiga za rojstni dan
Biografski trend je zaznaven tudi pri nas. Biografije imajo mnogi Slovenci. Peter Vilfan, Zoran Predin, Goran Dragić, Salome, Jan Plestenjak, Tina Maze, La Toya, Damjan Murko, Urška Čepin, Martin Strel, dr. Nela Sršen, Aljoša Furlan, Stasha Furlan Seaton, Alma M. Karlin, Oton Župančič, France Bučar, Špela Kranjc, Barbara Pešut, Izidor Cankar, Marko Munih, Franc Hvasti, Milan Kučan, dr. Primož Kuret, Lovro Sodja, pater Ivan Tomažič, Peter Zobec, Peter Čeferin, Melania Knaus, Otmar Klipšteter, Jože Pučnik, Zdenko Roter, če naštejemo samo nekatere Slovence, katerih življenjska zgodba je v zadnjih letih doživela knjižno izdajo. Pa smo našteli samo bolj ali manj obče znane osebnosti, pri čemer trend nemara še ni dosegel viškov.
Duh časa pač spodbuja ljudi, da na svoja življenja gledajo kot na omembe vredne kariere. Seveda pri tem velja reči, da nobena knjiga ni odveč. Prav tako ni izključeno, da črpalkar na bencinski črpalki iz 80. let oziroma iz časov, ko so se omejene količine bencina en dan točile ljudem s parno, drugi dan pa ljudem z neparno registrsko številko avtomobila, nima zgodbe, v kateri je zapopadena ultimativna resnica. Ali pač krupje, švercer bele tehnike, nogometni sodnik v rekreativni malonogometni ligi, predmestna frizerka, mrliški oglednik, večni nočni čuvaj ali katerikoli drugi poklicni profil človeka. Vsak človek ima svojo zgodbo in največji problem je, če je nima komu povedati.
Tadej Golob, novinar, pisatelj in pisec biografij, je bil v zadnjih letih dokaj oblegan človek. Ne nazadnje je leta 2004, ko je objavil biografijo košarkarja Petra Vilfana, začel biografski trend. »Precej je bilo ponudb ljudi, ki so dejali, da bi radi imeli zgodbo, vendar pa da ne znajo pisati. Šlo je za ljudi, ki jih niti ne poznam. Dobil sem prijazne ponudbe za biografijo kot družinsko darilo, kar je bilo simpatično, vendar ko sem povedal, da se biografija dela dobrega pol leta in da je to treba plačati, jih je večina odstopila. Pogosto sem se tudi izgovoril, da imam preveč dela in da naj poiščejo nekoga drugega. Fino je, če je človek zanimiv in če zna govoriti, pri čemer sem imel na začetku z Vilfanom smolo, ker je glede tega izjemen. Sicer pa ne bi sprejel pisanja biografije kakšnega fašista oziroma drugače sporne osebe,« pravi najbolj znan slovenski biograf.
Leta 2009 je izšla še biografija o Zoranu Predinu, pred časom pa tudi biografija o Goranu Dragiću. »Vilfanovo biografijo sem napisal na lastno pobudo, čeprav je tudi on razmišljal o tem in sva se ujela, pri Predinu je bilo podobno, medtem ko sem biografijo Gorana Dragića napisal po naročilu. Biografije so zame počitek od fiktivnega pisanja, ki zahteva drugo energijo. Lahko bi naredil eno na leto. Ko sem napisal prve, sem mislil, da bom lahko od tega živel, ob siceršnjem delu. Vendar pa se mi takisto ne da pisati biografije o vsakomur. Z biografijo o Vilfanu se je pri nas sicer sprožil plaz biografij, vendar pa je šel ta plaz precej mimo mene oziroma jih nisem napisal toliko, kolikor se je v perspektivi zdelo tedaj mogoče. Značilen je primer poslovneža, ki mi je prav tako omenil, da kani napisati biografijo, vendar pa da mu jo bo pravzaprav napisala tajnica.«
Recepture za uspeh
A čas biografij ni novost. O maniji biografiranja se je govorilo že tudi kdaj prej. Eno bolj znanih obdobij so 20. leta prejšnjega stoletja. Predvsem v Angliji, kjer je leta 1921 izšla biografska knjiga Kraljica Viktorija oziroma serija biografij osebnosti viktorijanske Anglije. Biografije so v tistih zmedenih časih v zavesti Angležev nudile možnost zatekanja v »boljšo preteklost«. Takrat je vpliven ameriški literarni kritik Frederick P. Mayer v eseju Biografska manija med drugim zapisal: »Porast priljubljenosti biografij je neposredno povezan z monotonostjo fikcije, s pomanjkanjem idealov in idealizacije oziroma z neučinkovitostjo fiktivnih karakterjev.«
Njegova teza iz leta 1929 se zdi točna tudi danes. Resničnost je postala bolj spektakularna od fikcije. Če k temu primislimo dandanašnje tehnološke možnosti (postavitev in tisk knjige sta lažja), so nastavki za aktualni trend razmeroma preprosti. Golob dodaja še narcizem. »To je podobno kot na ljubljanskem maratonu. Organizatorjem svetujem, da prihranijo denar za temnopolte tekače in njihove nagrade, ker te ne zanimajo nikogar, ampak ljudi najbolj zanima, kje na lestvici so oni. To, da se poiščejo in najdejo na lestvici. Ta narcizem je prodrl tudi v svet pisanja biografij. Sicer pa nas pri ljudeh zanimajo ozadja, in to se meni zdi zanimivo.«
Dr. Vanesa Matajc z oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani pojasnjuje, da za prvo moderno biografijo velja biografija Jamesa Boswella Življenje Samuela Johnsona iz leta 1791. »Z naraščanjem pismenosti in s tem števila možnih bralcev ter literarno-tržnega prilagajanja njihovim različnim interesom se na angleško govorečem trgu sredi 19. stoletja oblikuje tudi načeloma literarno manj zahtevna, a široko, množično brana biografija. Ki je danes posebej popularna množična literatura,« pravi dr. Matajčeva in dodaja: »Še vedno pa je boljše, da ljudje berejo biografije, kot pa da ne berejo ničesar. S sodobno biografiko popularnih oseb se nisem ukvarjala, domnevam pa, da so biografije takšnih ali drugačnih zvezdnikov, v javnosti slavnih oseb, najbrž pomembne za različne ciljne skupnosti bralcev in bralk ter njihove sisteme vrednot, ki jim odgovarjajo oziroma jih potrjujejo življenje, dejanja, prepričanja, motivacije, strategije.«
Da. Gre za iskanje recepta. Konkretnih potez in zgledov. Izmed vseh literarnih žanrov biografije nudijo najbolj konkretne zglede. In najbolj pogosta reakcija bralcev na neko biografijo je izjava: »Spremenila mi je življenje.« Biografije so knjige z napotki. Recepture za uspeh. Zato bi bil spodrsljaj, če se ob konce tega zapisa ne bi spomnili na leto 1984. Pa ne zato, ker se je po zmagi Donalda Trumpa knjiga s tem naslovom spet prebila na lestvico najbolj prodajanih. Ne. Leta 1984 je izšla biografija Leeja Iacocce, menedžerja tovarn Ford in Chrysler, ki je bila naslednji dve leti globalni hit. Kdor se je tedaj jemal količkaj resno, jo je prebral. In ko jo je prebral, se je jemal še bolj resno. Kajti Iacocca je pokazal, da si kot menedžer lahko tudi zvezda. Slaven enakovredno Elvisu. Trideset let pred Trumpom.
