Alma M. Karlin (1889–1950) je bila samosvoja oseba. V času, ko se od žensk ni pričakovalo, da bodo živele samostojno in ekonomsko neodvisno življenje, je brez moškega spremstva in denarne podpore prepotovala svet in se preživljala s pisanjem. Opisovala se je kot »bitje ženskega spola«, nikoli se ni poročila, »sestro dvojčico«, kot jo je imenovala sama, pa je našla v nemški slikarki Thei Schreiber Gamelin, s katero je preživela zadnji dve desetletji življenja.
Življenjepis v stripu
Marijan Pušavec je scenarij za Almin »življenjepis v stripu« napisal na podlagi njenih avtobiografskih romanov, obdobje od konca potovanja do začetka druge svetovne vojne in povojnega časa pred smrtjo, ki ga omenjeni romani ne pokrivajo, pa je poustvaril na podlagi arhivskih gradiv, člankov, pisem in neobjavljenega gradiva. Album je izšel v Stripburgerjevi zbirki Republika Strip, sestavljen pa je iz štirih poglavij (Cilli, London, Svet in Celje), ki predstavijo ključne dogodke iz Alminega življenja, in vsaj deloma razložijo, kaj je bilo tisto, kar je oblikovalo njeno osebnost in življenjsko pot.
Občutek, da je drugačna, je Almo spremljal že od rojstva. Zdravniki so ji zaradi telesne hibe in nesimetričnih oči, prerokovali kratko življenje, ena izmed diagnoz se je glasila celo »vodenoglavec«. Čeprav ji je bolehnost onemogočila normalno obiskovanje šole, je kmalu odkrila svojo nadarjenost za učenje jezikov, zgodaj se je navdušila tudi nad tujimi kraji in ljudmi. Ko je leta 1914 na londonski Royal Society of Arts opravila izpite iz osmih jezikov, se je lahko začela preživljati s poučevanjem jezikov in se pripravljati na pot okoli sveta.
»Svet je neciviliziran«
Strip se seveda osredotoča na Almino potovanje okoli sveta, med katerim je vsa svoja doživetja skrbno zapisovala, fotografirala in skicirala. Potovanje je začela februarja leta 1920, ko se je v Genovi vkrcala na ladjo proti Južni Ameriki, končala pa konec leta 1927, ko jo je v Indiji doseglo materino pismo, v katerem ji je ta sporočila, da umira.
Med potovanjem se je Alma preživljala s pisanjem potopisnih reportaž in prevajanjem, nekaj denarja pa je zaslužila še s predavanji. Prvo predavanje je imela leta 1924 v Avstraliji, ko je dala tudi intervju za adaleidski časopis The Register. V stripu je mogoče prebrati kopijo originalnega članka, v katerem je Karlin med drugim povedala, da je želela postati Kolumb, a je kmalu ugotovila, da je bilo že vse odkrito, ženskam pa je odsvetovala potovanje okoli sveta: »Nobeni ženski ne bi svetovala, da gre sama okrog sveta – svet je preveč neciviliziran.«
Prav zadnji stavek se zdi kot neke vrste povzetek njenih izkušenj, saj je iz stripa očitno, da se je skoraj na vsakem koraku soočala z različnimi oblikami seksizma in mizoginije, ki sta kulminirali v Peruju, kjer so jo posilili. Kljub nevarnostim, pomanjkanju denarja, boleznim (med drugim je zbolela za malarijo in tropsko dezinterijo) in razočaranjem, ki vejejo iz njenih zapiskov, je potovala še nadaljnja štiri leta, zato se je med branjem stripa težko znebiti občutka, da jo je bolj kot veselje do odkrivanja novih kultur gnala trma in skorajda pretirana potreba po samouveljavitvi.
Vrnitev domov
Ob vrnitvi v Celje je bila pisateljica bolna in psihično strta. Kljub temu je takoj začela urejevati zapiske, iz katerih je nastal tridelni potopis Samotno potovanje, Doživeti svet in Urok južnega morja. Razočaranje, ki ga je zaradi slabega odziva urednikov in širše javnosti doživljala med potovanjem, je omilil uspeh te trilogije. V nemškem kulturnem prostoru je bila namreč v 30. letih 20. stoletja tako priljubljena, da so po Nemčiji, Švici in Avstriji ustanavljali združenja Alme Karlin, kjer so se srečevali privrženci njenega pisanja in svetovnonazorskega prepričanja. V tem času je potovala in predavala po evropskih mestih, spoznala pa je tudi Theo Schreiber Gamelin, s katero sta ostali nerazdružljivi do njene smrti leta 1950. Čeprav je Alma izvirala iz slovenske družine, so doma govorili v nemščini, zato ne preseneča, da je tudi pisala v nemščini. Prvi slovenski prevod smo dobili šele dvajset let po njeni smrti.
Vedno in povsod drugačna
Almina življenjska zgodba na stripovski straneh oživi skozi ključne dogodke in dialoge Marijana Pušavca ter realistične in detajlirane risbe Jakoba Klemenčiča, ki si je med drugim pomagal z njenimi skicami, arhivskimi fotografijami in dokumentarnim gradivom.
Avtorja sta z albumom ustvarila portret osebe, ki se po eni strani ni pustila omejevati normam družbe, v kateri je živela, po drugi strani pa je dovolila, da so jo vrednote te iste družbe zaznamovale in določale. Čeprav so jo »eksotični« ljudje fascinirali, je nanje gledala zviška, njeno razumevanje sveta pa je omejeval tudi rasizem, saj je bila prepričana, da kot belka »ne sme pustiti na cedilu svoje rase«. V tolikšni meri, kot se je upirala pravilom, jih je tudi ponotranjila, posledica tega pa je bila razklanost, zaradi katere se je vedno in povsod počutila drugačno.
